O razstavi, ki je trenutno na ogled v londonski Narodni galeriji, se piše že vse leto. 'Veliko razstavo še večjega umetnika' je osrednja britanska galerija za stare mojstre napovedovala kot enega svojih največjih projektov zadnjih let, tudi zaradi uspešnih dogovorov z drugimi galerijami, ki se sicer bahajo z Leonardom ali celo dvema v svojih zbirkah.
Kritikom, ki so imeli priložnost tako opevano razstavo videti še pred odprtjem, ni zmanjkalo presežnikov za opis postavitve Leonardo da Vinci: Slikar na milanskem dvoru, ki postavlja na ogled kar devet od 15 ali 16 mojstru pripisanih slik. Med temi manjkata dve najbolj slavni - vprašanje, ali je takšna slava upravičena ali ne bi med strokovnjaki verjetno odprlo dolgo debato - Mona Liza, sicer na ogled v vedno nagneteni sobi pariškega Louvra, in Zadnja večerja, ki je preprosto ne morejo sneti s stene refektorija samostana Santa Maria delle Grazie.
Devet slik se morda sliši malo, a kustos Luke Syson se je z razstavo ukvarjal kar pet let. Prepričan je, da gre za do zdaj najbolj kompletno razstavo redkih ohranjenih da Vincijevih platen. "To je izjemna priložnost, verjetno se v takšni obliki ne bo več ponovila in zelo ganljiva je misel, da bomo Leonarda tako lahko bolje razumeli," pravi.

Najprej slikar, potem izumitelj
Zadnja velika potujoča razstava je renesančnega vsestranskega mojstra predstavljala zlasti kot velikega izumitelja, znanstvenika, inženirja in matematika, Londonska postavitev postavlja v fokus Leonarda kot slikarja. Prav to je tisto, kar je bilo po Sysonovih besedah na prvem mestu, Leonardo je bil v prvi vrsti izučen kot slikar in kot tak je razmišljal tudi takrat, ko se je ukvarjal z drugimi stvarmi.
Prva ideja za razstavo naj bi se porodila ob restavraciji Marije v skalni votlini, ki je prvič postavljena ob louvrsko različico motiva. Na ogled je tudi delo, ki je slikarjev opus dopolnilo pred kratkim - Kristus kot Salvator Mundi, čeprav nekateri strokovnjaki še vedno ne verjamejo v nedvomno atribucijo slike, ki so jo na dražbi hiše Sotheby's leta 1958 v prepričanju, da gre kvečjemu za delo Leonardovega učenca, prodali za pičlih 45 funtov.
Naslov razstave se navezuje na da Vincijevo delovanje na dvoru milanskega vojvode Ludovica Sforze nekje v letih 1482 in 1499, ko je naročnik mojstru omogočil, da se v celoti posveti svojemu slikarstvu. Ta je verjel, da lahko umetnost odkrije nekaj več, nekaj, česar tudi v naravi ni mogoče najti.

Devet slik in 'malo morje' risb
Ker bi pomanjkanje Zadnje večerje predstavljalo preveliko vrzel v pričujočem obdobju, so to nadomestili s skoraj sočasno kopijo Giampietrina. Razstavljene so še Portret glasbenika, sicer v lasti milanske Bibliotece Ambrosiane, Sv. Hieronim iz Vatikana, Dama s hermelinom iz Krakova, La belle ferronnière in Marija v skalni votlini, obe iz Louvra, in Madonna Litta iz ruskega Ermitraža. Čeprav so v središču, tabelne slike ne samevajo. Spremljajo jih risbe, velik del katerih je posodila kraljica Elizabeta, ki poseduje največjo takšno zbirko na svetu, ter nekaj del Leonardovih sodobnikov in učencev.
O pomenu razstave govori kritika Daily Telegrapha Richarda Dormenta, ki je sam zapisal, da bi jo morali brati z zvoki fanfar v ozadju, saj gre verjetno za najtežje pričakovano razstavo, kolikor seže spomin.