V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) so odprli razstavo z naslovom Politizacija prijateljstva.

Po besedah direktorice muzeja Zdenke Badovinac je Politizacija prijateljstva tip muzejske razstave, za katero je značilno, da ne gre za enkratne dogodke, temveč pomenijo nadgrajevanje starih in prinašanje novih znanj. Poleg tega se dobro navezuje na zbirko MSUM-a, ki temelji na dialogu med deli ključnih zahodnih in vzhodnih umetnikov. Razstava Politizacija prijateljstva, ki bo na ogled do 28. septembra, stopa z njo v dialog in jo obenem nadgrajuje.

Kolektivno ustvarjanje, kjer take prakse ni
Po besedah Piškurjeve, ki je razstavo pripravila skupaj z Isabel Garcio Perez de Arce in Andrejem Mesquito, premišljevanje o razstavi izhaja iz izhodišč t. i. participacijske umetnosti Vzhodne Evrope in Latinske Amerike, kjer pa so ta izhodišča postavljena na drugačno raven. Razstava poskuša zaobjeti določene vidike sodelovanja, kot so kolektivno ustvarjanje, solidarnost, druženje in sodelovanje umetnikov na področjih, kjer umetniški sistem ni samo nerazvit, temveč tudi popolnoma ravnodušen do drugačnih umetniških praks.

Neformalni alternativni prostori, umetniški kolektivi, skupinsko ustvarjanje in samoorganiziranost so le nekatere izmed značilnosti vzhodnoevropskih in latinskoameriških prostorov ter njihovega razumevanja kolektivnosti in sodelovanja.

Na razstavi so predstavljena dela umetnic in umetnikov, ki delovanje utemeljujejo z vprašanji, kot sta: kaj lahko prijateljstvo proizvede in kakšni premiki - tako v umetniško-formalnem kot v političnem smislu - se zgodijo, če prijateljstvo tvori nove načine medsebojnih odnosov in nove konstelacije obstoja sveta.

Umetniki se pri tem ne sklicujejo zgolj na politični potencial umetniškega dela niti na njegovo emancipacijo od režima prezentacije, pač pa na politizacijo v smislu želje, ki svoje sile usmerja na področje političnega in se krepi v procesu rušenja ustaljenega reda.

V sklopu razstave sta posebna projekta zasnovala še kustosa Miklavž Komelj in Branka Stipančić. Komelj je pripravil projekta Jugoslovanski nadrealisti in politika nemogočega ter Tina Modotti: slovo od fotografije.

Kot je pojasnil, se je pri prvem za poimenovanje jugoslovanski, čeprav danes sicer prevladuje poimenovanje srbski nadrealizem, odločil, ker je to zgodovinsko utemeljeno in je bilo uveljavljeno v sočasnem mednarodnem nadrealističnem gibanju. Za razstavo je izbral nekaj značilnih likovnih del jugoslovanskih nadrealistov, zlasti kolaže in fotograme, pa tudi arhivsko gradivo ter številne knjižne in revijalne izdaje.

V sklopu drugega projekta je razstavil dokumente o prijateljstvu Modottijeve z družino revolucionarja Ivana Regenta v Moskvi, ki je zaznamovalo prelomno obdobje v življenju ene najpomembnejših fotografinj 20. stoletja. V Moskvi je namreč opustila fotografijo, in ko je leta 1935 mesto zapustila, je tam pustila vse fotografije, skupaj s fotoaparatom.

Branka Stipančić je pripravila projekt Grupa šesterice avtorjev, v sklopu katerega predstavlja šest prijateljev - Borisa Demurja, Željka Jermana, Vlada Martka, Mladena Stilinovića, Svena Stilinovića in Fedorja Vučemilovića, ki so sredi 70. let prejšnjega stoletja organizirali razstavne akcije v Zagrebu in pozneje tudi drugod.