Nemški zgodovinski muzej v Berlinu izpostavlja umetnika kot preroka, kot vidca katastrof, ki so neizbežne. Od tod tudi naslov razstave Kassandra, ki se navezuje na starogrško vidkinjo. Ta je napovedala propad Troje in smrt Agamemnona. Razstava je časovno in tematsko razdeljena na več podobdobij, ki vizije in odzive umetnikov na politično, družbeno in gospodarsko realnost zasledujejo od obdobja neposredno pred prvo svetovno vojno do propada tretjega rajha.
Postavitev tako uvedejo dela, predstavljena pod naslovom Apokaliptične vizije prve svetovne vojne, ki govorijo o tesnobnem vzdušju. To je spremljalo vladavino cesarja Viljema II., za čigar vladavino je značilna 'zmedena' zunanja politika, v kateri se je pogosto posluževal spletkarjenja ter izzivanja in v kateri se je izkazal za slabega stratega in omahljivca. To se je najbolj pokazalo ob koncu prve svetovne vojne, ko je, nesposoben sprijazniti se s porazom, pobegnil iz Nemčije in tako za vedno omadeževal ugled dinastije Hohenzollerjev. Apokaliptično vzdušje obdobja pred veliko vojno podajajo dela Arnolda Böcklina, Alfreda Kubina in Ludwiga Meidnerja.
Nenehno nihanje med družbenim mirom in kaosom
Razstava se osredotoča na obdobje med obema svetovnima vojnama, ko so bili odzivi umetnikov na stanje duha in politike v njihovem življenjskem okolju zelo raznoliki; tako slogovno kot tematsko. Nemčija je bila na tleh. Po cestah mest so postavali odpuščeni vojaki, ki se v civilnem življenju niso znašli, za hrano so beračili invalidi in usodo Nemčije so se v svoje roke odločili vzeti vojaki, ki niso priznavali konca vojne. Ustanovili so paravojaške oddelke, imenovane Freikorps, ki so se borili proti zunanjim in notranjim sovražnikom vrednot, ki so jih imeli za vrednote stare cesarske Nemčije in katere je po njihovem mnenju ogrožala nova oblast socialnih demokratov. Ti vojaki, za katere se ni povsem vedelo, kam zares spadajo v novi nemški družbi, so skupaj s slabimi gospodarskimi razmerami tudi po podpisu kapitulacije (in s tem po koncu prve svetovne vojne 11. novembra 1918) ustvarjali občutek nenehne napetosti, ki se lahko sprevrže v novo katastrofo.
Čas zgolj nemške umetnosti
Zgoraj opisano obdobje je na razstavi poimenovano Med revolucijo in resignacijo, sledi pa mu čas, označen kot 1930-1933 Pot v barbarstvo, ki ga zaznamujeta izbruh svetovne gospodarske krize, katere simbol je zlom newyorške borze 25. oktobra 1929, in vzpon nacionalsocializma. Cestni marši nacionalsocialistov in komunistov, politične provokacije in hkratni razcvet berlinske kabarejske in filmske kulture govorijo o anomalnosti tega časa, kateremu sledi nacistična diktatura, ki uvede popolnoma nova pravila umetniškega ustvarjanja. Zapoved nemškosti sicer ni zatrla izvirne umetniške ustvarjalnosti, v delih nerežimskih umetnikov pa se je izrazila v motivih pošastnih mask, strahov in podobnih grozljivosti.
Epilog predstavlja poglavje Senca nad Evropo, čas divjanja druge svetovne vojne, ki je po eni strani rezultirala v pogromih in razdejanjih in ki je obenem razbila tesnobo, v kateri je Srednja Evropa tičala vse od konca 19. stoletja oziroma od prvih paktiranj med evropskimi velesilami po umiku prvega cesarskega kanclerja Otta von Bismarcka iz aktivne politike. Po vojni je sicer nastopilo novo obdobje tesnobe, vendar pa je to že druga zgodba o drugačni tesnobi, v kateri za dela Johna Heartfielda, Rudolfa Schlichterja, Franza von Stucka, A. Paula Webra, Magnusa Zellerja, Käthe Kollwitz, Paula Kleeja, Andréja Massona, Felixha Nussbauma, Richarda Oelzeja, Hansa Hartunga, Otta Dixa, Maxa Ernsta, Georgea Grosza, Maxa Beckmanna in nekatere druge na razstavi Kassandra - Vizije katastrofe 1914-1945 predstavljene umetnike ni prostora.
Polona Balantič