Vsakdo, ki pobliže pozna oba moža, menda lahko potrdi, da gre za poklon "noro perfekcionističnega igralca prav tako noro perfekcionističnemu slikarju". "Resnica je, da ni slikarja, ki bi bil kot moj oče," so bile uvodne besede De Nira mlajšega, ki je prerezal trak enomesečne razstave v galeriji BBK v Bilbau.

Abstraktni ekspresionistični umetnik, ki je umrl leta 1993 - pri 71 letih in po dolgotrajnem boju z depresijo - je bil znan po svojem skoraj obsesivni težnji k popolnosti. Vsako platno je popravljal in znova začenjal toliko časa, dokler z njim ni bil zadovoljen, še preden pa je sploh prijel čopič v roko, je narisal na desetine skic in študij.

Jabolko ne pade daleč ...
Zgoraj naštete lastnosti nekam znano zvenijo vsem, ki so kdaj sodelovali z De Nirom mlajšim, oskarjevcem, ki slovi kot eden izmed velikih "metodoloških" igralcev. Precej razširjena anekdota je, da je ta med pripravami na snemanje kultnega filma Taksist (1976) cel mesec po dvanajst ur na dan vozil taksi. Podobno je zavihal rokave za Scorsesejev film Pobesneli bik - pred snemanjem se je vselil skupaj s svojim soigralcem Joejem Pescijem, češ da ga bo le tako dovolj dobro spoznal, za zadnji del filma, v katerem je njegov lik (legendarni boksar Jake La Motta) v zatonu, pa se je zredil za slabih trideset kilogramov.

Dela Roberta De Nira starejšega, ki je med svoje vzornike štel Bonnarda, Matissa in Deraina, so del stalnih zbirk večih muzejev po vsem svetu, tudi Metropolitanskega muzeja in muzeja Whitney v New Yorku. "Izvirnost in sila De Nirovega temperamenta se v mejah plastičnih elementov izražata na način, kakršnega dandanes zlepa ne vidimo," je o njem nekoč zapisal ugledni likovni kritik Clement Greenberg.
Ana Jurc