Razvpiti britanski umetnik indijskega rodu je različice projekta Ascension (Vnebohod, Vzpon) v preteklosti že postavil v posvetne prostore, ta teden pa se je v okviru beneškega bienala prvič spopadel s sakralnim. Koncept je bil jasen: baziliko sv. Jurija "preparirati" tako, da bi bilo videti, kot da se pred oltarjem proti stropu vije steber dima ali pa, če hočete, snop luči.

Toda ko je instalacija - eden izmed najtežje pričakovanih eksponatov tokratnega bienala -odprla vrata za javnost, je bilo vse skupaj še najbolj videti, kot je pripomnil neki zlobni komentator, kot trak dima, ki uhaja iz lonca špagetov. Vnebohod je bil očitno v zadnjih vzdihljajih.

Je kdo sploh opazil, da je cesar gol?
Glede na to, da Benetke te dni skoraj pokajo po šivih od gostujoče umetnosti, bi bilo verjetno logično sklepati, da je večina ljudi tiste manj posrečene eksponate po hitrem postopku preskočila. Nasprotno: tehnične težave niso niti malo zmanjšale pritoka radovednežev, ki so v (skoraj neobstoječo) umetnino strmeli, kot da so priča kakšnemu silnemu razodetju. Predstavnik Gettyjevega raziskovalnega inštituta je vse skupaj že oklical za "klasični primer cesarjevih novih oblačil": "Najbolj me je zabavalo opazovati vse te ljudi, ki pazljivo preučujejo to reč - ta nič."

Umetnikov predstavnik priznava, da so bili instalacijo zaradi tehničnih težav prisiljeni zapreti, obenem pa opozarja, da gre za "subtilno delo, odprto za interpretacijo". Trenutno je instalacija spet v obratovanju, in to s polno zmogljivostjo.

Slab začetek še ne pomeni konca sveta
Umetnostni kritik Waldemar Januszczak kljub temu ni mogel skriti svojega razočaranja: "Kar bi moralo biti veličastno, trdno in pokončno, je nekam mlahavo," je zapisal. (Ob tem je seveda treba omeniti, da je tovrstne instalacije morda vsaj malo krivično soditi po odprtju: umetnina mora dihati s prostorom - in če je zamišljena za avditorij kakšnih tridesetih obiskovalcev, kolikor jih je povprečno okrog vsakega eksponata na bienalu, se jih na odprtje nagnete vsaj desetkrat toliko.)

Uradna stran bienala Ascension opisuje kot "lep primer tiste veje sodobnega umetniškega raziskovanja, ki noče samo presenetiti, ampak ponuja iztočnico za razmislek o aktualnih in delikatnih vprašanjih".

Sivo polje med videzom in oprijemljivim
"Pri mojem ustvarjanju je meja med tem, kar je, in tem, kar se zdi, pogosto zabrisana," pravi Kapoor. "Z Ascension raziskujem idejo materializacije neoprijemljivega, kar je točno to, kar se zgodi: iz dima nastane steber. Prav tako je vpletena ideja Mojzesa, ki v puščavi sledi stebru dima, stebru luči."

Ascension je Kapoor prvič predstavil leta 2003 v galeriji v San Giminianu (na spodnjem posnetku si oglejte, kako je bil Vnebohod videti dve leti pozneje v Braziliji), beneška bazilika sv. Jurija, delo slovitega Andree Palladia, pa tokrat prvič gosti primerek sodobne umetnosti.