Britanski umetnik je navdih za svoje delo dobil med raziskovanjem Jurske obale blizu domačega Dorseta, kot ji pravijo zaradi velikih kamnov, ki jih je plaža polna. Začel je eksperimentirati z različnimi oblikami iz najdenih kamnov, preizkušal postavitve različnih oblik kamnov, ki jih je zlagal enega na drugega, ker je, kot pravi, želel "ustvariti lepo družino kamnov."
Čudežnost najbolj preprostih reči
Ugotovil je, da se kamni "uravnotežijo na resnično čudne načine," kar pri ljudeh vzbuja osuplost. Kamen je le postavljen na drug kamen v najbolj nenavadnih kotih in položajih, tako da prav težko razumemo, kako ostanejo na mestu in ne padejo. "Ljudje pridejo do mene in me vprašajo, ali sem kamne zalepil z lepilom. Potem preprosto dvignem zgornji kamen in ljudje so presenečeni ter osupli," pravi. A ne vsi. V njegovih kipih čudež pogosteje zaznavajo odrasli, "medtem ko so otroci veliko bolj pragmatični glede tega, kako se kamni uravnotežijo". Ko je ustvarjal na delavnici z otroki v bližnji osnovni šoli, so se tudi najbolj hiperaktivni otroci lahko skoncentrirali na nalogo postavljanja kamnov v nenavadne, negotove položaje, pravi. Ugotovil je, da so odrasli večkrat raztreseni, otroci pa so "čisto v stvari". "Ne ukvarjajo se z ugotavljanjem, kaj na tem svetu preprosto ni mogoče. Odrasli gredo mimo najobičajnejših stvari, otroci pa jih občudujejo, se jim čudijo in pogosto sprejmejo bizarno. Velika Britanija je lahko za otroke prav tako eksotična in opojna kot neka oddaljena obala. Kamni so tu prav tako lepi kot kjer koli na planetu."
Magična in kontemplativna prisotnost
Adrian Gray uporablja manjše in večje kamne. Rad ima dober prodnat kamen. "Gladek na otip in vsak popolnoma individualen. Postali so sinonim za mirnost. Uporabljajo jih v zen vrtovih, priljubljeni so tudi pri oblikovalcih." Nekaj zen duha očitno res počiva v njih. Težki kamni, postavljeni tako, da njihovo ravnotežje seva občutek krhkosti. Gray pravi, da gre za paradoks krhkosti in trdnosti ter da jih ravno kakovost iluzije naredi tako magične. "Naši možgani nam pravijo, da to ni mogoče, medtem ko oči pravijo, da je."
Ustvarjanje teh kipov zahteva ogromno koncentracije in nanj deluje meditativno. Pa tudi na gledalce, ki mu zaupajo, da se med opazovanjem kipov povežejo z njihovo mirnostjo in da jih prevzame posebno - zenu podobno - duhovno stanje.
Krhko ravnotežje
Kamniti kipi se zdijo skoraj živi. Kamne sestavlja tako, da je stik med površinami čim manjši. Tako ohranja stanje ravnovesja, a je njegova ranljivost največja. Ta točka "na meji" med ravnotežjem in njegovim porušenjem skulpture najbolj zbega naš pogled in hkrati sije lepoto. Njegove skulpture seveda niso večne - vreme ali morski valovi jih prevrnejo, o njihovem obstoju pa priča fotografija.
Grayeva umetnost, ki zavrača gravitacijo, se iz obale seli tudi v lokalne galerijske prostore in drugam. Med prebivanjem v Londonu je svoje kamnite skulpture prikazal še na nekoliko drugačen način; vsakih od 5 do 10 minut je postavljal in prerazporejal kamne ter tako prikazal obiskovalcem svoje delo in jih učil, kako lahko ustvarijo lastne kamnite kipe.