Danes so se ohranili le štirje ženski portreti, ki jih je naslikal že za svoj čas slavni renesančni umetnik Leonardo da Vinci. Poleg najslavnejše Mone Lize je nadvse cenjen tudi portret Dame s hermelinom, ki je nastal med letoma 1488 in 1490 in ga danes hranijo na Poljskem, v Muzeju Czartoryski v Krakovu.

Od tam ga bodo po burnih razpravah vendarle posodili tudi nekaterim drugim muzejskim hišam v tujini. Na poljskem ministrstvu za kulturo so se namreč sprva bali, da bi lahko slika razstavljanju drugod utrpela poškodbe, nato pa se je na ministra Piotra Zuchowskega prošnjo, naj sliko vendarle posodijo, obrnil njen lastnik, Adam Karol Czartorysky. V družino poljskega plemiča je slika prišla približno okoli leta 1800 in današnjega potomca takratnih lastnikov je pravzaprav spodbudil klic španskega kralja Juana Carlosa. Ta naj bi Czartoryskega osebno prosil za dovoljenje, da sliko razstavijo v Španijo. "Težko je dati odklonilen odgovor španskemu kralju, še posebej zato, ker je pravzaprav moj sorodnik," pravi Czartoryski.
Poljsko ministrstvo za kulturo je tako dovolilo, da sliko razstavijo v Madridu, Berlinu in Londonu.
Hermelin – simbol čistosti
Portretiranka na sliki je Cecilia Gallerani, ki je bila v času nastanka slike ljubica milanskega vojvode Lodovica Sforza. Portretiranka, katere oblačila nam povedo, da ni šlo za bogato plemkinjo, se v rahlem zasuku ozira za svojo levo ramo, stran od slikarja oziroma gledalca. Kot je značilno za renesančni portret, je največ pozornosti namenjene obrazu in rokam upodobljenke, vendar nič manj ne pritegne hermelin oziroma podlasica, ki jo drži v rokah.
Ta je bil nosilec simbolike čistosti, saj je veljalo, da hermelin raje umre, kot da bi si umazal svoj čist, bel kožušček. Tega so uporabljali za obrobe in druge fine detajle plemiških oblačil, aristokracija pa je imela hermeline pogosto tudi za na svojih domovih kot ljubljenčke.
Vendar hermelin ima na tej sliki vsaj dvojni pomen. Kot svoj simbol ga je uporabljal tudi Lodovico Sforza, ki je leta 1488 postal član Hermelinskega reda. Naslikan hermelin v Ceciliinem naročju tako namiguje na njeno čistost, a hkrati tudi status njenega partnerja.
Mojster raziskuje možnosti, ki jih nudi oljna tehnika
Portret, ki ga nekateri imenujejo za enega od mejnikov v zgodovini psihološkega portretiranja, je imel sprva svetlejše, modro-sivo ozadje, črnina pa je posledica poznejših restavratorskih posegov. Kot 'avtorja' temne preslikave se omenja tudi francoskega slikarja Eugèna Delacroixa. Sicer pa naj bi Leonardovo mehčanje potez svojega čopiča za seboj vse do danes pustilo tudi mojstrove prstne odtise. Umetnik je pri izdelavi portreta uporabil barve na oljni osnovi, v tistem času v Italiji še precej nova tehnika, in jih nanesel na leseno ploščo. Eden od najbolj zaslužnih za razširitev oljne tehnike je bil sicer severni umetnik Jan van Eyck, ki je umrl enajst let pred da Vincijevim rojstvom. V Italijo pa naj bi tehnika prišla nekje v 70. let 15. stoletja
Slika Dama s hermelinom, ki velja za enega največjih likovnih zakladov Poljske, se bo po predstavitvah v evropskih prestolnicah 'domov' vrnila leta 2012.