Priprave na proslavitev tega pomembnega dogodka so že v polnem teku, kajti prvo izmed treh futurizmu posvečenih razstav bodo odprli že 17. januarja. Na ogled bo v Roveretu, severnoitalijanskem mestu, v katerem stoji najpomembnejši italijanski muzej moderne in sodobne umetnosti. Razstava bo raziskovala vezi med futurizmom in nekaterimi sočasnimi avantgardnimi gibanju v Nemčiji in Rusiji. Izhodišče razstave bo potovanje avtorja prvega futurističnega manifesta Filippa Tommasa Marinettija v Rusijo leta 1914. Marinetti se je v Rusijo, kjer se je prav tako razvilo močno futuristično gibanje, ki je tako kot italijansko temeljilo na fascinaciji s hitrostjo in dinamiko sodobnega življenja in začetki katerega naj bi bili v delovanju leta 1912 v Moskvi ustanovljene skupine Hylaea. Marinetti se je v Rusijo še vrnil, in sicer leta 1942, ko se je pridružil vojaški odpravi v Rusijo, na kateri je kljub velikim naporom še vedno čislal vojno kot avantgardistično dejanje par excellence.
Hommage glasniku futurističnih slikarjev
Drugo razstavo bodo odprli 5. junija. V beneškem muzeju Correr bo na ogled razstava, ki se bo osredotočala na abstrakcijo kot na idejno zasnovo in na različno razumevanje abstraktnega. V Milanu v palači Reale pa bodo 15. oktobra odprli razstavo, ki bo hommage Umbertu Boccioniju, enemu vodilnih futuristov, čigar sloviti kip z naslovom Forme uniche della continuità nello spazio (Unikatna forma kontinuitete v prostoru) med drugim krasi tudi zadnjo plat italijanskega kovanca za 20 centov. Boccionijevo delo je bilo usmerjeno k raziskovanju gibanja, hitrosti in tehnologije, Boccioni pa je kot avtor traktata Pittura e scultura futuriste (dinamismo plastico) (Futuristično slikarstvo in kiparstvo (plastika dinamike)) postal tudi vodilni teoretik vizualne futuristične umetnosti.
Zveza s fašizmom
"Nameravamo opevati ljubezen do nevarnosti," je med drugim v prvem členu svojega futurističnega manifesta, ki je 20. februarja 1909 izšel v francoskem časopisu Le Figaro zapisal Marinetti in s tem tudi že podvzel tiste ideje, zaradi katerih so futuristi v fašizmu našli sebi sorodno ideologijo. V fašizmu so namreč videli politično ideologijo, ki tako kot oni podpira razvoj tehnologije in industrije. Zato tudi ni presenetljivo, da se je Marinettijeva Partito Politico Futurista (Futuristična politična stranka) po le enema letu samostojnega delovanja leta 1919 priključila Mussolinijevim fašistom, Marinetti pa je postal njihov goreči podpornik.
Vendar so se sanje futuristov, da bo fašizem njihovo umetnost naredil za državno umetnost, hitro razblinile. Čeprav so jim bile skupne ideje o estetizaciji nasilja in podpiranju napredka, so se fašisti v umetnosti kmalu začeli ozirati tudi v preteklost, kajti Mussolinija je prevzela misel na restavracijo starega rimskega cesarstva. To se je izkazalo v prodoru estezike, ki je sledila vzorcem estetike časa rimskega imperija. Futuriste je to nazadnjaštvo razočaralo, razočaralo pa jih je tudi spoznanje, da Mussolini pravzaprav nikoli ni želel ustvariti nečesa, kar bi lahko imenovali državna umetnost ali kot je povedal sam: "Razglašam, da podpiranje česar koli, kar bi lahko imenovali državna umetnost, ni moj namen. Umetnost pripada domeni posameznika kot zasebnika. Država ima eno samo dolžnost: da umetnosti ne uničuje, ampak da umetniku zagotavlja človeka vredne življenjske razmere, da umetnika spodbuja z umetniškega in nacionalnega vidika." Omenjenemu Marinettijevemu navdušenju nad Mussolinijem navkljub pa je vsako enačenje futurizma s fašistično ideologijo napačno. Bilo je mnogo futuristov, ki nikakor niso prisegali na fašizem, ampak so celo podpirali naprednejše in bolj kozmopolitske levičarske nazore, še več pa je bilo takšnih, ki so se umaknili iz vsake politike in so preprosto zgolj bili umetniki.
Slike prizorov, dosptopnih pilotu med strmoglavljenjem
Futurizem kot koherenten slog je umrl leta 1944, ko je umrl tudi Marinetti. Tik pred svojo smrtjo pa je futurizem predstavil enega najbolj zanimivih tipov slikarstva, kar jih je bilo v 20. stoletju. Gre za tako imenovano letalsko slikarstvo (aeropittura), ki je bilo značilno za trideseta in začetek štiridesetih let. Slikarji, navdušeni nad hitrim premagovanjem razdalj, ki ga je omogočala nova letalska tehnologija, so slikali prizore, ki naj bi se pred očmi odprli pilotu, ki z vrtoglavo hitrostjo drvi z neba proti tlom. Te slike so bile najboljši povzetek futuristične ideologije. Slavile so tehnologijo in hitrost, obenem pa so se spogledovale tudi s smrtjo; slavile so drzno življenje na meji med življenjem in smrtjo, ki edino lahko porodi izjemna stanja, občutja in prizore osupljive lepote, kakršni so dostopni pilotom.
Polona Balantič