Oglas
Razstavo z naslovom Fašizem in Slovenci - izbrane podobe so odprli v Muzeju novejše zgodovine, njeno jedro pa tvorijo likovna dela, ki so bila odziv na italijanski fašizem in na italijansko okupacijo slovenskega ozemlja. Na ogled so postavljena dela slovenskih umetnikov, ki so bili med vojno internirani v taborišča in ki so v težkih razmerah, daleč od doma, pa tudi daleč od fronte in tako nezmožni pomagati svojemu narodu, beležili vtise taboriščnega vsakdana, pa tudi svoj pogled na ta grozljivi čas. Umetniki, katerim je skupna ta izkušnja, so bili med drugim Nikolaj Pirnat, Drago in Nande Vidmar, Vito Globočnik, Stane Kumar in Vlado Lamut, v pregnanstvu v italijanskih mestih pa je ustvarjal tudi slikar Ljubo Ravnikar.
Poletna slikarska šola v taboriščuVojna je zaznamovala tudi delo drugih slovenskih umetnikov. Ivan Čargo, eden najvidnejših slovenskih avantgardistov, ki je nekoč celo iskal stik z italijanskimi futuristi in z njimi tudi sodeloval, se je znašel v več italijanskih zaporih, kar skozi okoli deset taborišč pa je šel slikar Ivan Miklavc. Zanimivo je, da je ravno izkušnja taborišča v nekaterih prebudila umetniško žilico. To je mogoče pojasniti tudi s tem, da je bilo ravno umetniško ustvarjanje eden izmed načinov, na katere so lahko interniranci izrazili svoja burna čustva, ki jih je v njih prebudilo izkustvo strašne vojne. Med samouki, ki so nam zapustili svoja dela iz časa bivanja v taboriščih, so bili Slavko Balentin, Franc Boštjančič, Otmar Drelse, Janez Garbajs, Saša Kump, Janez Lajevec, Jakob Savinšek, Jože Dular, Rajko Šubic, France Smole, Marjan Tršar. Ob tem velja še povedati, da nekateri likovniki v taborišču celo prirejali razstave, poleti 1942 pa je pod vodstvom starejših likovnikov celo delovala slikarska šola.
Nema italijanska taborišča
Ti likovni zapisi iz italijanskih taborišč, četudi izrazito subjektivni, so danes vendar dragoceni zgodovinski dokumenti. Drugače kot v primeru nemških taborišč namreč skoraj ne obstajajo dokumentarni posnetki dogajanja v italijanskih taboriščih. Italijani so po kapitulaciji taborišča tudi hitro odstranili in tako izbrisali materialne dokaze o njihovem obstoju. Danes nanje spominjajo le spomeniki, med katerimi lahko za najbolj monumentalnega imenujemo spomenik na otoku Rabu, delo arhitekta Edvarda Ravnikarja.
Tako kot so bolj nemi kraji, kjer so nekoč stala taborišča, so bila 'nema' tudi taborišča. Italijani se namreč, drugače kot Nemci, niso načrtovano lotili iztrebljanja ljudi. Nemo so opazovali, kako ljudi počasi uničujejo bolezni in lakota. Zato tudi prizori iz teh taborišč na videz niso tako grozoviti kot prizori iz nemških taborišč, vendar pa za njimi stoji enaka politična logika, doseganja nadvlade nad kar največjim ozemljem in odstranitev vseh 'nepotrebnih' človeških elementov.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje