Leta 1911 je Chagallsodeloval pri oblikovanju scenografij ruskega baleta, pozneje pa je bil cenjen scenograf in kostumograf. Glasba, ples oziroma uprizoritvene umetnosti so mu predstavljale izjemen navdih.

Razstava, ki so jo rusko-francoskemu umetniku posvetili v losangeleškem muzeju umetnosti LACMA, zato v ospredje postavlja ta manj znan vidik njegovega ustvarjanja. Osredotoča se na štiri Chagallove prispevke za odrske postavitve del Aleko skladatelja Sergeja Rahmaninova (premiera opere je bila leta 1942), Ognjeni ptič skladatelja Igorja Stravinskega (1945), Dafnis in Hloa Mauricea Ravela (1958) ter Čarobna piščal Wolfganga Amadeusa Mozarta (1967).

Chagall je za uprizoritev ustvaril markantne kostume in scene, ki od umika predstav z repertoarjev do zdaj še niso bili na ogled. Ob predmetih s predstav in dokumentarnem gradivu o samih postavitvah bodo v Los Angelesu do 7. januarja prihodnje leto razstavljena tudi Chagallova dela, na katerih so upodobljeni umetniki.

Marc Chagall se je rodil v Ljosnu pri Vitebsku v Rusiji. Študiral je v Sankt Peterburgu. Med letoma 1910 in 1914 je živel v Parizu. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1914 v berlinski galeriji revije Der Sturm in z njo vzbudil veliko pozornosti. Po oktobrski revoluciji je bil komisar nove sovjetske oblasti za likovno umetnost v Vitebsku, leta 1923 pa se je dokončno preselil v Pariz. Tam so ga navdihovale umetniške smeri 20. stoletja - fovizem, kubizem in ekspresionizem, po katerih je povzel posamezne elemente in jih vključil v svojo slikarsko govorico.

Od vojnega razdejanja do sakralnega mozaika
Leta 1941 se je pred nacisti umaknil v ZDA in čeprav je bil daleč od vojnega dogajanja, se ga je vojna močno dotaknila. V New Yorku je ustvaril vrsto slik, na katerih je upodobil razdejanje in strah. V Francijo se je vrnil leta 1949 in se naselil v Saint-Paul-de-Venceu, kjer je živel do smrti. Po vrnitvi v Francijo se je posvetil tudi mozaiku in ustvaril slikana okna za nekaj cerkva, med drugim za katedrali v Metzu in Reimsu.