.

(Para)metri percepcije je naslov že obstoječe razstave, ki jo je zasnoval beograjski umetniški kolektiv U10. Tega so v Ljubljano povabili za predstavitve del nekaterih mlajših beograjskih vizualnih ustvarjalcev, natančneje začetnikov pričujočega kolektiva, ki so se leta 2012 povezali v neodvisno združenje z lastnim galerijskim prostorom. Od takrat so pod imenom U10 organizirali številne razstave tudi drugimi avtorji, saj si z medsebojnim povezovanjem vsi skupaj lažje utirajo pot do prepoznavnosti, prav tako pa si na vsakodnevni relaciji izmenjujejo tudi številne izkušnje in ideje. Petja Grafenauer, vodja galerije Vodnikove domačije, in Viktor Bernik, vodja nedavno odprte GalerijeGallery, sta se s kolektivom U10 prvič srečala na sejmu umetnosti v Budimpešti, kjer sta predstavljala projekt Made in China, linijo »vsestransko uporabnih« umetniških del. S člani U10 sta se dogovorila o menjavi lokacij, ki bi omogočala vzajemno predstavitev v Ljubljani in Beogradu.

O U10
Omenjeni kolektiv z lastno galerijo v Beogradu obetavnim avtorjem, ki so nedavno končali akademijsko šolanje, omogoča predstavitev pred javnostjo, skrbi pa tudi za obgalerijsko dejavnost, kot so javni pogovori, predavanja, projekcije in koncerti. Ustanovitelji skupine je Nemanja Nikolić, na prvi razstavi pa so se mu pridružili še umetniki, ki svoja dela tokrat predstavljajo v tudi Sloveniji: to so Nikola Grozdanović, Lidija Delić, Nina Ivanović, Isidora Krstić, Sava Knežević, Iva Kuzmanović, Ivan Marković, Branko Milanović, Petra Sibinović in Marija Šević, nekdanji sošolci z beograjske Akademije umetnosti. V pogovoru z Ano Bogdanović je Nemanja Nikolić izrazil mnenje, da so umetniški diplomanti pogosto zmedeni, ko se sprašujejo o svoji umetniški poti. Na to ne vplivajo le slabe razstavljavske razmere ali kulturna politika, temveč tudi šolanje z nejasno usmeritvijo ter začetki ustvarjanja, kjer se umetnik še »spoznava«, prav tako pa še ni seznanjen s preživetvenimi strategijami, kot so osvajanje umetniškega občinstva, trga in iskanje financiranja produkcije. Kot razjasni Nikolić, je dodatna oteževalna okoliščina potreba po prilagoditvi lastne umetniške naravnanosti poetiki uveljavljenih umetnostnih institucij, pa čeprav je v Beogradu teh malo. U10 naj bi nastal tudi z željo po izognitvi tovrstnim prilagoditvam. Kolektiv poišče finančne vire, umetniki pa se lahko odzovejo na povabilo ali pa pošljejo predloge, ki so jih v vlogi selektorjev presodili že imenovani umetniki. Po sprejetju izbranemu avtorju pustijo sorazmeroma proste roke, saj je ena izmed prednosti galerije kolektiva U10 tudi transformacija razstavnega prostora, pa tudi to, da se razstavljalec lahko aktivno seznani z organizacijskimi nalogami. Ne glede na izbor, so k skupinskim srečanjem in lastnim predstavitvam spodbujeni vsi ustvarjalci, saj je prostor tudi nekakšna izmenjevalnica idej.

Povezovanje tudi v Ljubljani
Dolgoročnega skupinskega projekta so se lotili tudi v Šiški, saj tovrstno povezovanje omogoča boljšo promocijo in lažje načine strateškega financiranja skupnih projektov. Šest galerij, Center in galerija P74, Center urbane kulture Kino Šiška, GalerijaGallery, Galerija Vodnikove domačije, Photon – center za sodobno fotografijo in Univerzalni atelje uličnih umetnosti, so na Muzejsko noč junija letos prvič ponujali krožen ogled vseh svojih aktualnih razstav. Zadnji dve galeriji sta ta čas povezali tudi v okviru festivala Fotonični trenutki, GalerijoGallery in Galerijo Vodnikove domačije pa kot že omenjeno združuje predvsem projekt Made in China, ki ga vodi Viktor Bernik. V tej smeri se je odvijal tudi zadnji skupni projekt: uporabne umetniške multiple slovenskih avtorjev so najprej predstavili v Budimpešti, po dogovoru z U10 pa so jih na razstavi predstavili tudi v Beogradu. Kot pojasnjuje Grafenauer, se že utemeljene razstavne ideje z izbranimi avtorji niso spreminjale. Projektu Made in China se je v srbskem glavnem mestu pridružila še razstava treh slovenskih umetnikov, ki so jih predstavljali že na Madžarskem Jožeta Baršija, Alana Ožbolta in tandema Veli & Amos. (Para)metri percepcije kolektiva U10 pa so prav tako že kuriran projekt, predstavljen v Budimpešti. Zanj so se v Ljubljani odločili tudi za to, ker vključuje dela izvornih članov omenjenega kolektiva, medtem ko bi bil poskus ljubljanskega zajetja vseh razstav drugih avtorjev v njihovi organizaciji verjetno prevelik in nereprezentativen zalogaj. Dodaten plus razstave (Para)metri percepcije je naslon nekaterih umetnikov na literarne vire, kar pa zelo ustreza tudi Galeriji Vodnikove domačije, doma Valentina Vodnika, med drugim pesnika in prevajalca.

Sledi percepcije
Tako dela v GalerijiGallery kot dela v Galeriji Vodnikove domačije so na konceptualni ravni svojevrsten vizualni prikaz abstrahiranih realnosti. Izkazujejo se torej kot nekakšne individualne sledi zavesti umetnikov. Pri tem Velimir Popović, pisec spremne besede, zavest obravnava kot posameznikovo lastno kvazirealnost ali »materialno okolico«, sledi te zavesti, konkretizirane v umetniških delih pa kot indekse. Indeksi v nasprotju z znakom ali ikono z izvornim navdihom ne delijo podobnosti, temveč delujejo kot nekakšen sistem označevanja po poljubno izbranem sistemu. Poudarjajo lahko estetsko, čustveno ali katero drugo lastnost izvornega referenta, vendar na popolnoma arbitraren način. Takšno je na primer delo Lidije Delić v Galeriji Vodnikove domačije. Delić se je španščine na umetniški rezidenci učila z branjem poezije, pri tem pa je besede zaradi pomanjkanja znanja interpretirala na popolnoma lasten način in jih ne nujno povezovala s tistim, kar naj bi označevale. Na marmorne plošče je zato sopostavila izbrano pesem čilenskega literata Roberta Bolaña ter indeks, nekakšno slikovno konstrukcijo te pesmi, ki je jasna le njej. Nekoliko drugače se obravnave literature loteva Nemanja Nikolić. Njegova zvočna animacija obsega več tisoč risb z motivi iz filma Alfreda Hitchcocka. To so prizori bega, presenečenja, množičnih preplahov, groze in opreznosti. Narisal jih je na strani knjig družbene in politične misli nekdanje SFRJ, s čimer dela lahko interpretiramo tudi kot komentar na politiko nekdanje države. V Galeriji Vodnikove domačije razstavljata tudi Nina Ivanović in Isidora Krstić. Ivanović se bolj kot k poljubnosti indeksikalnih dogovorov zateka v podobo, ki si z referentom deli več skupnega. Referent je v tem primeru motiv s pariških ulic, podoba pa umetničina fotografska odslikava. Ustvarila je knjigo fotodnevnikov, s katerimi zapisuje predvsem lastno zaznavo ljubezenske naklonjenosti tamkajšnjih posameznikov, medtem ko Krstić s keramičnimi figurami izkazuje svojo ljubezen do konj. Kot je dejala Petja Grafenauer, gre ponovno za subjektivno nizanje odnosov med posameznimi členi nastajajoče zbirke: Krstić namreč zbira vse, povezano s konji, ki so bili še pred nekaj desetletji bitja, s katerimi je človek uspešno opravil številne naloge.

Slikarska obravnava občutij
Umetniška dela, razobešena v GalerijiGallery, so v celoti zavezana mediju slikarstva. Razstavljajo trije avtorji: Sava Knežević, Marija Šević in Iva Kuzmanović. V vseh primerih gre za slikarsko konstrukcijo, ki odraža spomin ali občutek, ki pa je v odnosu z realnim ponovno predrugačen. Kot je zapisano v opisu, se platni Ive Kuzmanović navezujeta na videospot China Girl Davida Bowieja, ki je vplival na avtoričino percepcijo sebe v svetu. Upodobila je osebe, ujete v intimnem trenutku, na takšen način pa bi lahko orisali tudi figuro slike z naslovom Vrnitev k naravi Marije Šević. Nenavadna drža, razmršeni lasje in zračna pokrajina so zaznamovani z zabrisanimi konturami čopiča, prinašajo pa vtis intimne psihološke situacije, ki je trenutna ali hipna. Na steni GalerijeGallery najdemo še platno Save Knežević, na katerem je avtor z uporabo olja, asfalta in drugih snovi zasnoval lastno percepcijo vojne. Z različnimi materiali je želel umetnik platno zasnovati kot materialno sled lastnih (para)metrov percepcije.