Te dni se namreč diplomirana oblikovalka pospešeno pripravlja na skorajšnje odprtje slikarske razstave v Kinu Šiška, kjer se predstavlja z malce (no, precej) drugačnimi podobami od tistih, povezanih s kulinariko. "Avtoričina potreba po iskanju novega izraza in želja po večjih formatih se je oblikovala skozi spontano potezo v serijo goril in drugih opičjih vrst. Portreti opic so njen intimni raziskovalni korak k čim bolj iskreni pripovedi, ki jo lahko pove risba. Zamišljeni, skrivnostni in zgovorni živalski obrazi spominjajo na človeške in na ta način ustvarijo nelagodje in hihitanje hkrati," piše v napovedi razstave, ki si jo v Kameri šišenskega centra urbane kulture lahko ogledate od 23. februarja do 10. marca.

"Nove razstave se še posebej veselim zato, ker gre za odmik od kulinarike, saj nočem, da bi me povezovali samo s kulinaričnimi ilustracijami. Delam namreč za Nedelo, ki ga bere veliko ljudi, potem pa mislijo, da rišem samo hrano ... Vse lepo in prav, a rada bi se uveljavila tudi kot nekdo, ki riše še kaj drugega," na naše - v skladu z delom, po katerem jo pozna največ ljudi - uvodno vprašanje o tem, kako to, da se vedno znova znajde pri hrani, odgovori Meta Wraber.

Zakaj prav portreti opic? (Ta hip jih še vedno pili in izbira, tako da bodo v Šiški na ogled še čisto sveža dela.) "Morda prav zato, ker je tako velik odmik od vsega, kar počnem sicer. Zgodilo se je čisto spontano. V procesu priprav na razstavo se je vse skupaj razvilo v nekaj zelo drugega od tega, kar sem si na začetku predstavljala, in to mi je všeč. Na začetku sem imela idejo, nato pa se je prek eksperimentiranja in slikanja, ko sem imela dovolj časa in odprto temo, samo od sebe bolj kot kakšna konkretna tematika oblikovalo vzdušje. Ustvarila sem tropsko barvno deželo, opice pa so prvič nastale tako, da sem jih kdaj, ko sem kaj delala med projekti, začela risati za sprostitev. Včasih sem komu kaj od nastalega pokazala in bili so navdušeni, obrazi opic so vedno izzvali neke občutke in odzive. Pa sem si rekla: to so nekakšni portreti, ki jih zelo rada slikam, rada lovim izraze in občutke, zakaj ne bi naredila nekaj iz tega," pojasnjuje sogovornica.

Od živali k čarovnijam: po lanskem koledarju z recepti je letos aktualen njen koledar z vražami in uroki, povezanimi z rastlinami ... "To je bil samo manjši premik od lanskega kulinaričnega koledarja. Pri projektih, ki jih delam za veselje, težko opredelim, od kod so prišle ideje, a vedela sem, da hočem ustvariti nekaj podobnega lanskemu, nadaljevati zgodbo, vendar ne na isti način. Razmišljala sem, kako bi lahko zelišča, rože, ki jih tudi sicer zelo rada rišem, saj polepšajo dom, tako v vazi kot v obliki ilustracij na stenah, ujela na papir. Našla sem knjigo, v kateri so rastline in zelišča povezana v uroke, ne čisto tipične recepte, in iz tega izpeljala zgodbo."

Wraberjeva je zelo uspešno ilustrirala novo izdajo pesniške zbirke Labrador Kajetana Koviča, polno abstraktnih, poetičnih pokrajin, še predtem je sodelovala z Alenko Rebulo. Kako se je lotila teh pesniško obarvanih projektov, je bilo kaj "treme"? "Niti ne, poezijo sem že ilustrirala večkrat. Treme ni bilo, saj prav to delam najraje: konkretno poezija mi je še bliže kot drugi žanri. Z Alenko Rebulo se odlično razumeva, saj je zelo topla oseba. Mogoče mi je malo več dela dal Labrador, saj je Kovičeva poezija zahtevna, jezik je nekako 'matematičen', pesnik je besedila natančno klestil, zato sem se tudi sama dela lotila na ta način, veliko sem morala skicirati in razmišljati, da sem našla nov izraz. V tehničnem smislu pa sem imela zelo proste roke, kar je bilo dobrodošlo."

Risala je, odkar pomni, a še v času študija ni bila čisto prepričana, ali je to res "to". Je pa kmalu vedela, da ji denimo dizajn v oglaševanju ni prav blizu. Je Meta Wraber prišla do točke, ko se lahko v celoti posveča delu, ki jo osrečuje? "Da. Težko sicer ločim eno od drugega, svojo ustvarjalnost od drugih reči. Zdaj vem, da je to moja pot, sem ilustratorka, umetnica, oblikovalka. Postajam bolj jaz v umetniškem in tudi poslovnem smislu, ti dve reči se razvijata vzporedno. Pomemben del enačbe je seveda tudi osebnost, eni so bolj iznajdljivi, drugi manj. V vsakem primeru postajamo boljši skozi proces."

Atelje si je pred kratkim uredila v kreativnem centru Poligon, ki ga je še nekaj dni pred našim pogovorom čakala negotova usoda. Je skrivnost preživetja tudi v povezovanju ustvarjalcev na načine, kakršen je recimo tamkajšnji sistem "coworkinga"? "Doslej sem delala doma in to, da sem tu dobila prostor za slikanje, je skoraj enakovredno dragocena izkušnja kot same priprave na razstavo, prav zaradi povezovanja, vzdušja," se strinja. Ena oblik povezovanja pa so tudi umetniški sejmi, ki so bili del začetnih premikov njene poti. V tem kontekstu nas je zanimalo, ali jo kdaj preseneti, kdo vse je "porabnik" njenega dela, ko ima s kupci osebni stik? "Ta etapa je bila dobra izkušnja prav zato, ker dobiš različne odzive, vidiš, kako te ljudje na različne načine dojemajo."

V nasprotju s slovenščino, o katere majhnosti pogosto potarnamo, je vizualna umetnost velik in univerzalen jezik. Ali ilustratorko mika tujina, je morda že navzoča zunaj slovenskih meja? "Čeprav splet ne govori slovensko, se s trditvijo o majhnosti slovenskega jezika nikakor ne morem strinjati, prav zato, ker sem se poglobila v slovensko poezijo. Vsekakor me tujina zanima, morda bi si poiskala agenta v tujini ali si uredila kako sodelovanje, saj gre za čisto druge razsežnosti - pa ne le v finančnem smislu. Zanima me, kaj se dogaja na večjih trgih."

Kaj pa načrti za bližnjo prihodnost? Razmišlja že celo o tematiki naslednjega koledarja, ki je postal nekakšna tradicija? "Nekaj dni po razstavi začnem delati sceno za gledališko predstavo, to bo čisto nova izkušnja zame. Konkretnih želja nimam, a vsekakor bom za prihodnje leto naredila nov koledar, saj je bil letos uspešno razprodan. Si pa želim delati vedno nove stvari, čim več različnih projektov," še pove ilustratorka, ki trenutno nima časa za "odklop", si pa baterije najraje napolni z dobro hrano, filmom, zabavo ali sprehodom na Rožnik.

V napovedniku prihajajoče razstave je mogoče prebrati tudi pohvalo ilustratorke Alenke Sottler, ki se je znašla v knjižnici Namazi za mizo, pri kateri je Meta Wraber sodelovala s Klemnom Koširjem: "Svežina, pretočnost, belina in nezmotljiv občutek za barve; Metine čudovite ilustracije so tu, da nas pokličejo k svetlobi, soncu, k uživanju in čutenju. V njenih lužicah in jezercih iz vode se svobodno kopajo sočne barve in se pred našimi očmi prelijejo zdaj v sočivje, zdaj v nežno, skoraj kleejevsko orkestracijo abstraktnih slikarskih ritmov." Kaj ji na splošno pomenijo priznanja stroke? "Več kot pohvale same mi pomeni dober odnos z mentorji: recimo to, da lahko kadar koli pokličem svojega profesorja z akademije Milana Eriča in ga povprašam, kako se mu zdi moje delo in v katero smer naj grem naprej. Da lahko poklepetam z Alenko Sottler in se skozi takšna prijateljstva tudi učim."

OSM minutes of 2015 - META. from OSM films on Vimeo.