To je eno izmed sporočil razstave Večstanovanjska gradnja v Ljubljani - vrednotenje, obnova, vzdrževanje, ki je na ogled v Spomeniškovarstvenem centru. Razstava Tatjane Adamič in Marije Režek Kambič namreč opozarja na problematiko vzdrževanja večstanovanjskih stavb, katerih uporabniki imajo pogosto svojo vizijo uporabe in videza hiše. Kot je povedala Adamičeva, so tako skoraj najhujši 'sovražnik' večstanovanjskih stavb stihijski posegi, ki so na prvi pogled majhni in skoraj nepomembni, ki pa vendar trajno preobrazijo izvirno podobo objektov. Zamenjave oken, zasteklitve balkonov, izvedbe različnih instalacij in vodov v stopniščih, vežah in skupnih predprostorih ter drugi podobni posegi uničijo identiteto stavbe, zato ti posegi nikakor ne bi smeli biti prepuščeni volji ali celo kaprici lastnikov posameznih stanovanj.
Ohranjanje podobe Slovenske ceste
Samovolja lastnikov je sicer omejena pri objektih, ki so spomeniško zaščiteni. To zagotavlja že Ustava Republike Slovenije, ki v 73. členu pravi: "Vsakdo je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine." Kako varovanje in obnavljanje večstanovanjskih stavb poteka v praksi, je na razstavi predstavljeno predvsem na dveh primerih, in sicer na primeru Hribarjeve hiše arhitekta Maksa Fabianija in Nebotičnika Vladimirja Šubica. Obnova teh stavb je pomembna tudi zato, ker je del obsežnejšega projekta ohranjanja podobe Slovenske ceste.
Hribarjeva hiša je ime dobila po ljubljanskem županu Ivanu Hribarju, ki je leta 1902 gradnjo trinadstropne stanovanjsko-poslovne hiše zaupal Maksu Fabianiju. Stavbo v klasičnih antičnih proporcih in z zanimivim valovanjem fasade so leta 2007 razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena. Letos je potekala temeljita obnova strehe in pročelja. To je bilo močno poškodovano, s pomočjo sondažnih raziskav pa so ugotovili njegovo prvotno barvo in mu jo tudi vrnili.
Nebotičnik - kulturni in tehnološki dosežek
Kompleks Nebotičnika, ki so ga zgradili med letoma 1930 in 1933, poleg znamenitega stolpa obsega še trgovsko pasažo in trgovsko-stanovanjski blok. Kompleks ob zgradnji ni bil izjemen le zato, ker je Ljubljano zaznamoval z najvišjo stavbo na Balkanu, ampak je šlo tudi za tehnološko izredno dovršeno in napredno arhitekturo. Kot so v spremnem gradivu k razstavi zapisali pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je armiranobetonska skeletna konstrukcija kompleksa že med gradnjo pomenila izjemen tehnološki dosežek.
Nebotičnik je bil za kulturni spomenik državnega pomena razglašen leta 2003, v zadnjih dveh letih pa je v okviru projekta Ljubljana - moje mesto MOL-a potekala celovita obnova zunanjščine kompleksa. Fasada, ki je v pritličju in v prvem nadstropju obložena z domačim podpeškim kamnom, na višjih nadstropjih pa z dvoslojno betonsko podlogo, je bila očiščena, razpoke so bile zapolnjene, obnovljeno pa je bilo tudi stavbno pohištvo in rekonstruirana so bila svetila na glavnem portalu.
Začetki večstanovanjske gradnje v 19. stoletju
V zvezi z vzdrževanjem večstanovanjskih stavb v skladu s spomeniškovarstvenimi zakonskimi določili velja omeniti tudi začetke večstanovanjske gradnje pri nas. Ta sega v drugo polovico 19. stoletja. Tako lahko rečemo, da Slovenci na tem področju ne zaostajamo za industrijsko naprednejšimi evropskimi državami. Predvsem v Nemčiji in Veliki Britaniji, precej pa tudi na Švedskem, so se arhitekti in družbeni teoretiki ukvarjali s stanovanjsko problematiko vedno številčnejšega delavskega prebivalstva, pa tudi meščanstva, ki je kljub vedno večji gostoti naselitve v mestih želelo ohraniti visoko raven bivanjske kulture. Tako na eni strani nastajajo večstanovanjski objekti, na drugi pa velike vile kot dve tipološki novosti v stanovanjski kulturi 19. stoletja.
Delavske kolonije in dolgočasni bloki
Posebej v prvih desetletjih 20. stoletja se ta tipologija še razširi. Tudi pri nas dobimo delavske kolonije (najlepši primer je delavska kolonija arhitekta Ivana Vurnika v Mariboru), bloke zaprtega tipa z notranjim dvoriščem, pojavita pa se tudi blok v strnjenem zazidalnem sistemu in blok v odprtem zazidalnem sistemu. Za čas po drugi svetovni vojni je značilen prodor naselij tipiziranih blokov in vedno večja uniformnost večstanovanjskih stavb. Ta tudi sprožijo razpravo o kakovosti življenja in o potrebi po 'rahljanju' poenotenosti arhitekture. Razpravo, ki je aktualna tudi danes.
Polona Balantič