Boštjan Perovšek in Ana Pečar, ki sta pod okriljem EPK leta 2011 že sodelovala na seminarju Čas, ki teče. Drava, tokrat v Salonu 2012 predstavljata projekt Mrmranje tokov/Murmuring Streams (Z zvokom skozi čas in prostor), ki se nanaša na problematiko časa in minevanja na način realnega beleženja zvočnih dogodkov in videoslik v kombinaciji s simbolnim pomenom toka. Prav tokovi stvarnosti v najširšem pomenu besede – domišljija, preteklost, mitologija, brezčasnost, vonj, primarni goni, so tisto, kar umetnika postavlja na skupni imenovalec.
Tokovi stvarnosti skozi pozabljen zvok
Medtem ko Pečarjeva do tokov pristopa z videom in kolaži, jih Perovšek lovi skozi zvok. Ta je v današnjem svetu pogosto pozabljen, postavljen nekam daleč za podobo. "Nanj se spomni šele takrat, ko ga ni več. Prostori, po katerih stopamo, so dokončno definirani šele z zvokom, ki nas opominja in pelje v različnost časovnih pasov; kratkih ali daljših," pravi. Perovšek je zvočno gradivo posnel v Mariboru in njegovem zaledju, uporabil pa še zvočno gradivo iz zasebnih zvočnih zbirk, ki ga je posnel po različnih slovenskih krajih. "Na prvi posluh slišimo brnenje panja človeškega gnezda, v katerega pritekajo zvoki kot vlakovna kompozicija ali kot krdelo merjascev, ki si želijo podrediti prostor." V galerijskem prostoru se zvočni dogodki stkejo v kompozicijo, ki nas obda z vseh strani.
Napetost v mnoštvu tokov
Avdiovizualno delo Beli zvok/črna ploskev je Ana Pečar ustvarila na podlagi poezije in dram Daneta Zajca. Sodobni videobesedni poetiki približujejo Zajčeva sočnost metafor, neobičajne kontrapozicije raznorodnih elementov, ritem, sloneč na simbolnih pomenih ter nelinearna naracija. Tako kot Zajčeva poezija se tudi video Ane Pečar giblje na meji temnega, ki pa je nikoli ne preči, ampak se premika iz tega sveta v oni svet tako, da ob vsaki udomačitvi pokrajine to spodmakne s simbolnim kodom drugih realnosti. "Zvok in slika sta asinhrona: če se video približa pomiritvi, najavlja zvok s svojo jakostjo nov brezizhodni napor," je zapisala umetnica, ki podobnemu prehajanju in izmikanju kakršnemu koli olajšanju sledi tudi v kolažih. Odmiku od začrtane stvarnosti, ki želi prepoznavati z mnoštvom zaznav, se na pot vsakič postavi ovira ali zapoved, ki ohranja nenehno napetost.
Študijske risbe nadarjene deklice
Aleksandra Tisa Jelinčič Plemeniti se bo v Fotografskem muzeju predstavila po odmevnih razstavah v Beogradu in Zagrebu, kjer so mediji v njej prepoznavali "čudežnega otroka". Učenka 4. b razreda Osnovne šole Prežihovega Voranca v Ljubljani je začela slikati pri sedmih letih v slikarski šoli Zmaga Modica, kamor so jo sprejeli na podlagi njenih predhodnih risb. Za odkritje njene nadarjenosti je najbolj zaslužen Brane Kovič, generalni sekretar Svetovnega združenja likovnih kritikov, ki je napisal tudi kritični predgovor za prva dva kataloga.