Kuratorka razstave elles @ centre pompidou, ki je odprla vrata v pariškem Centru Pompidou, Camille Morineau, se zaveda, da bo koncept razstave dvignil marsikatero obrv. "Izključiti moške in na ogled postaviti samo ženske je revolucionarno afirmativna gesta. Toda ta muzej je avantgarden, del poslanstva centra Pompidou je, da stvari dela drugače. Radi imamo dramo in to bo še zelo dramatično."

Postavitev je v vsakem primeru velik zalogaj: na ogled bo petsto del več kot dvestotih umetnic 20. in 21. stoletja. Če že ne prva, je to vsekakor največja tovrstna razstava na svetu doslej. Z občasnimi menjavami in rotacijami eksponatov bo na ogled vse leto.

Pregled se kronološko začne s slikami Francozinje Suzanne Valadon in sklene s ta hip "vročimi" umetnicami, kot so Japonka Mariko Mori, Švicarka Pipilotti Rist in Britanka Rachel Whiteread; med njimi pa veliko emblematičnih žensk, kakršne so bile Sonia Delaunay, Frida Kahlo, Dorothea Tanning, Joan Mitchell, Suzanne Valadon, Diane Arbus, Eileen Gray, Charlotte Perriand, Dora Maar, Niki de Saint Phalle, Louise Bourgeois, Annette Messenger, Karen Knorr, Tatiana Found, Sophie Calle, in Matali Crasset ...

Na ogled je vse od slik in kipov do risb, inštalacij, fotografij, pohištva in arhitekturnih maket. Sprehod skozi sobane muzeja obiskovalca popelje mimo mešanice "mainstream" umetnosti, funkcionalnega oblikovanja in ... ženskega pečata. Nekatere umetnice stavijo na subtilno sporočilnost, druge malo manj: na velikanski sliki Agnes Thurnauer, Life Size Portraits, lahko denimo preberemo ženske različice slavnih imen zgodovine umetnosti: Annie Warhol, Francine Bacon, Jacqueline Pollock in tako dalje ... vse do Louisa Burgeoisa (moška različica Louise Burgeois, kiparke, ki je imela v očeh kritikov skoraj tako težo kot njeni moški kolegi).

Podobna prizadevanja tudi drugod po svetu
"Ta razstava je zelo nefrancoskega značaja," priznava Morineaujeva. "Tukaj nihče ne šteje ženskih oziroma moških ustvarjalcev - in le redki opazijo, da je žensk bistveno manj." Feminizem je močnejši pečat na umetnosti pustil v ZDA: v zadnjem času smo v Los Angelesu in nato na vsej turneji po ZDA in Kanadi lahko videli razstavo WACK! Art and the Feminist Revolution. Stockholmski Moderna Museet in londonski Tate Gallery sta začela vlagati silne napore v širitev svojih zbirk del sodobnih ustvarjalk, v Brooklynu je vrata odprl Center Elizabeth A. Sackler za feministično umetnost. Nobeden izmed teh projektov ni bil deležen tolikšne pozornosti (ali kritike) kot pariška razstava.

"Elles" ne poskuša biti feminističen traktat, ampak del Pompidoujeve tradicije. Prihaja na petah razstav Big Bang (2005) in Movement of Images (2007), ki je raziskovala povezavo med kinematografom in likovno umetnostjo. Tokratna razstava je razdeljena na sedem tematskih sklopov, vključno z A Room of Her Own (naslov je navdahnil roman Virginie Woolf) in denimo Ekscentrična abstrakcija (za dela, ki so na meji med abstraktno in figuralno umetnostjo). Eksponati so razloženi kvečjemu s citati umetnikov, sicer govorijo sami zase.
Ana Jurc