Razstava z naslovom Zoran Mušič. Poezija tišine bo vrata odprla 13. aprila in bo na ogled do 6. avgusta. Po promocijskem gradivu sodeč bodo iz opusa slikarja, ki je večji del svojega zrelega obdobja preživel med Benetkami in Parizom, dunajski javnosti predstavili tako njegove prepoznavne konjičke iz Dalmacije in druge sredozemske podobe kot pretresljiva platna cikla Nismo poslednji.

Zoran Mušič (1909–2005) je risbe shiranih trupel in v nemem kriku ujetih lobanj na skrivaj risal že v Dachauu, za svoj slikarski obračun s travmami, ki jih je prestal med internacijo, pa je moralo preteči še kar nekaj let. Ko je bil pripeljan v Dachauu, kjer je bil zaprt več mesecev leta 1944, je bil na slovenskem likovnem prizorišču že uveljavljeno ime. Po vojni se je preselil v Benetke, kjer je med drugim naslikal vrsto portretov svoje žene, prav tako slikarke Ide Cadorin.

Med grički sredozemske pokrajine
V tem obdobju so nastali tudi njegovi znameniti dalmatinski konjički, ki ostajajo eden najbolj prepoznavnih motivov njegovega opusa. Privlačila ga je zemlja, ne le dalmatinska, tudi pokrajina v Umbriji, Toskani in predvsem na Krasu. Na platno jo je prenašal z abstraktnimi barvnimi zaplatami, ki so se v umirjenem koloritu izrisovale v živalstvo in gričevje sredozemskega okolja.

V Pariz in nazaj v Benetke
Ko je leta 1952 začel sodelovati z Galerie de France, se je preselil v Parizu, kjer je našel svoje drugo domovanje. Do konca je nato živel in ustvarjal razpet med francosko prestolnico in Benetkami, kjer je tudi pokopan. Večkrat je razstavljal na beneškem likovnem bienalu in že leta 1955 sodeloval na kasselski documenti I. Njegova dela so bila redno uvrščena tudi na druge odmevne skupinske razstave, za svoje delo pa prejel vrsto nagrad. Sredi petdesetih let sta se njegova krajina in figuralika predrugačili, se zdrobili v ornamentu tkanin podoben vzorec intenzivnih barv, dokler nista dokončno prešli proti izraziti abstrakciji.

Slikarski opomin Nismo poslednji
Če so risbe, ki so nastale v taborišču Dachau (neznan snop risb iz tega obdobja so pred kratkim našli v Trstu), pretresljiv likovni dokument tega strašnega poglavja svetovne zgodovine, je njegov cikel Nismo poslednji umetnikov opomin, da žal to ni in ne bo ostalo osamljeno. K temi se je vrnil v sedemdesetih letih prav s ciklom, ki mu je prinesel svetovno slavo.

Pozneje je slikal atmosferske podobe svojih ljubih Benetk, nemir ob iskanju odgovorov na temeljna vprašanja človeškega obstoja pa je ujel na starostnih avtoportretih, naslikanih v pridušenih zemeljskih barvah.

Predstavitev Mušičevega dela v Leopoldovem muzeju na Dunaju bo obsegala okoli 160 del, ki jih bodo za to priložnost posodile številne zbirke, sprehodila pa se bo po vseh umetnikovih ustvarjalnih obdobjih.