aleriji Jakopič danes odpirajo razstavo Na moje oči: Zgodbe iz Iraka, kjer so razstavljene fotografije šestih iraških fotografov mlajše generacije, poleg pa še dela iz arhiva fotografa, ki je deloval v času Huseinovega režima.

Kustosa doslej največje razstave sodobne iraške fotografije sta Stefano Carini in Dario Bosio, italijanska fotografa, ki sta živela in delala v Iraku.

Obremenjeni s podobami iz medijev
Vodja galerije Marija Skočir je povedala, da so tokrat prostor namenili postavitvi, ki morda ni neposredno povezana s Slovenijo, a je zelo pomembna v svetovnem kontekstu. Razmere v Iraku so že dlje časa nestabilne, medtem ko tam še vedno prebivajo ljudje, ki s seboj nosijo svoje osebne zgodbe, ki pa do nas ne pridejo, ker smo obremenjeni s podobami, ki jih servirajo mediji.

Prav te podobe vojn, nasilja, raznih milic, humanitarnih kriz in begunskih taborišč sta kustosa predstavila kot uvod v razstavo. Kot opozorilo, da je to zgolj delček celotne slike. Za tem sta postavila videoinstalacijo ognja v jami, kar simbolizira začetek človeštva ter korenine nas vseh, ter ga pospremila s citatom iz starodavnega Epa o Gilgamešu. Ta postavitev ponuja obiskovalcu prostor za razmislek, preden vstopi v svet, ki mu je bil doslej bolj ali manj neznan.

Takoj za zidom so na ogled dela fotografa Arama Karima, ki je odraščal med tihotapci na robovih Kurdistana, kjer imajo meje, zaradi številnih konfliktov, ki so vzniknili zaradi njih, izredno velik pomen. Prebivalci tamkajšnje območje razumejo kot deželo zase, zunaj administrativne razdelitve ali politične oblasti, je pojasnjeno ob podobah, Carini pa je dodal, da je mogoče Karimove fotografije razumeti tudi kot ljubezensko pismo pokrajini, iz katere prihaja.

Najboljši živeči iraški fotograf ta hip
Sledi razdelek Situacije, posvečen po besedah Carina najboljšemu živečemu iraškemu fotografu ta hip, Aliju Arkadyju, ki je svetovno odmevnost dobil po objavi grozljivih fotografij mučenja in drugih grozodejstev nad iraškim prebivalstvom in zdaj z družino živi v izgnanstvu. V Ljubljani bodo na ogled njegove fotografije iraškega vsakdana, ki je neizogibno prepleten z vojno. Tako sta kustosa zasnovala tudi samo postavitev njegovih del, ko se na stenah podobe vojne prepletajo z vsakdanjimi utrinki, denimo s poroke ali počitka po delu. Dve resničnosti, a neločljivo povezani.

Fotografije osmih posiljenih deklet
Tretji razdelek s fotografijami, ki jih podpisujejo Carini, Bosio, Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim in Rawsht Twana, predstavlja šest primerov množičnega razseljevanja ob začetku prodiranja skrajne Islamske države v Iraku. Presunljive so denimo fotografije osmih posiljenih deklet, oblečenih v tradicionalna poročna oblačila, ki jim je uspelo pobegniti mučiteljem. Ob podobah skrunjene nedolžnosti, ki jih je posnela Seivan M. Salim, je mogoče prebrati tudi osebne zgodbe deklet.

Razstavo sklepa predstavitev fotografskega arhiva pokojnega Twana Abdullaha, čigar delo sega v čas med letoma 1974 in 1992. Prav obdobje njegovega delovanja, ki se deloma prekriva z vladavino Sadama Huseina, je zanimivo, saj podobe o njem razkrivajo marsikaj. Med drugim, da je bil drzen, saj je fotografiral tudi razkrite ženske in celo rojstvo otroka, pa tudi to, da je rad eksperimentiral z barvami.

Iz Prage v Ljubljano
Premierno je bila razstava predstavljena lani v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, v Galeriji Jakopič bo to njena druga postavitev. Pri njeni pripravi so sodelovali z nomadskim dokumentarnim studiem za dokumentarne projekte DARST in Italijanskim inštitutom za kulturo v Ljubljani, kjer bodo prav tako drevi odprli spremljevalno razstavo Ženska, luna, kača. Sedemnajst mesecev v Iraku, na kateri svoje podobe Iraka predstavlja Carini.

Ob razstavi v Galeriji Jakopič v sredo pripravljajo tudi pogovor s kustosoma ter fotografoma Aramom Karimom in Alijem Arkadyjem ter hrvaškim fotoreporterjem in pedagogom Sašo Kraljem.

Razstava bo na ogled do 3. marca 2019.