Jakopičevi galeriji nocoj odpirajo razstavo francoskega fotografa Marca Ribouda, ki je kot član agencije Magnum Photos dolga leta deloval kot fotoreporter, vzporedno pa na številnih potovanjih po vsem svetu snoval avtorski opus.

Postavitev z naslovom Čuječi popotnik. Zavedni fotograf obsega 212 fotografij.

Leta 1979 se je odločil za samostojno pot
Riboud je bil eden zgodnjih članov agencije Magnum Photos. Četudi se je leta 1979 odločil za samostojno pot, je ostal zvest predvsem skupnim idejam Magnumovih ustanoviteljev, ki so ga leta 1953 sprejeli medse na način, ki mu je pri fotografskem delu dopuščal dovolj prostora za razvijanje lastnega avtorskega izraza.

Še preden je postal član agencije, je potoval v Jugoslavijo, kjer je posnel svojo prvo fotografsko zgodbo, ki je tudi predstavljena na razstavi. Pozneje je potoval po vsem svetu, pri čemer je bila, kot je povedala kustosinja Marija Skočir, njegov priljubljen cilj vedno Vzhod.

Kronološko in geografsko zastavljena razstava
Razstava, ki je zasnovana geografsko in deloma tudi kronološko, predstavi njegovo prvo pot, ko se je iz Francije podal proti Turčiji, preko Irana, Indije in Nepala na Kitajsko, kjer je bil leta 1957 eden redkih, ki mu je v uspelo pridobiti vizum. Na Kitajsko se je pozneje vedno znova vračal in spremljal njene preobrazbe. Na razstavi so predstavljene tudi fotografije iz Rusije, Afganistana, Huangšana, Tibeta, Japonske, Gane, Nigra in Nigerije, Maroka in Češkoslovaške.

S slednjo je bil Riboud povezan od zgodnjih 60. do poznih 80. let prejšnjega stoletja. Po zaslugi prijateljice Anne Farove, vodje fotografske zbirke praškega muzeja, po letu 1968 pa tudi po zaslugi fotografa Josefa Koudelke, je bil dobro seznanjen s tamkajšnjim političnim dogajanjem. Vendar Riboud ni fotografiral žarišč zgodovinskih dogodkov v vsej njihovi dramatičnosti, temveč vsakodnevno življenje Pražanov.

Fotografija namesto besed
Po besedah Marije Skočir je Riboud, ki se je le nerad izražal z besedami, v fotografiji našel možnost, kako se izraziti brez njih. Kot inženir po izobrazbi je imel tudi dober občutek za kompozicijo. Zato ni naključje, da je pustil službo inženirja v varnem družinskem okolju industrialcev v Lyonu, kjer je bil rojen, in se podal najprej do Henrija Cartierja-Bressona, ki mu je sicer odsvetoval, naj postane fotograf, a ga ni poslušal.

Kot je še povedala, Riboudove fotografije odlikuje lucidna, pogosto humorna nota, ki jo je mogoče razbrati iz odnosov med subjekti na fotografiji in fotografom. Ob tem je poudarila, da je Riboud k svojim upodobljencem vedno pristopal spoštljivo.

Ko ga je nekaj ustavilo, je sledil občutku
Riboud tudi nikoli ni trdil, da se je treba v neko skupnost integrirati in vživeti ter jo šele nato fotografirati takšno, kot je v resnici. Bolj se je prepustil zavedanju, da je vedno prišlek s svojo leico okoli vratu. Bil je tudi občutljiv opazovalec, ki si je vzel čas, da je potoval v svojem počasnem tempu in občutil svet okoli sebe. Ko ga je nekaj ustavilo, je sledil občutku in užil trenutek ter ga nato fotografiral, je še povedala.

Marija Skočir je razstavo zasnovala v tesnem sodelovanju s kuratorko Riboudovega arhiva Lorene Durret in fotografovo ženo Catherine Riboud. Kot je poudarila, je vanjo vključenih več kot tretjina vintage fotografij iz družinske zapuščine dveh Riboudovih otrok.

Razstava bo na ogled do 14. oktobra, povezuje se s hkratno prodajno razstavo Riboudovih fotografij v Galeriji Fotografija.