K tej pripomore tudi umestitev v popolnoma nov kontekst, kar pa v času množičnih medijev ni redkost. V izbiri po primernem motivu pogosto načrtno sežemo v nabor že izdelanih podob, kar pa počne tudi zasedba avtorjev v ljubljanski Galeriji Photon. Namen razstave Copy Paste pa ni zgolj preprosto kopiranje, temveč tudi poznejša obdelava. Ne nazadnje bi se morali vedno vprašati: kopiranje česa in kam? In s kakšnim namenom?!

Vzemimo primer: avstrijski grafični oblikovalec Martin Stöbich si prilašča podobe spletnih pornografskih videov, saj nanje nanaša kratka rečeniška besedila. Cilj je plastenje pomenske dvoumnosti, ki postane sredstvo izpodkopavanja ustaljenega branja. Napis "Jaz vem, da ti veš, da jaz vem, da ti veš", podobo - v nasprotju z izrečenim – tudi dobesedno naredi komaj še berljivo.
Prisvojeni material s pomočjo grafičnih dodatkov posledično učinkuje onkraj izvorne vloge, ponovno rabo fotografije pa gre razumeti vse prej kot izdelavo natančno definiranih objektov - česar se skupina avtorjev popolnoma zaveda. Za to je potrebno specifično branje pomenov, kar pa umetnost s svojo predpostavko "nečesa" umetniškega pogosto še otežuje. Kljub temu tokrat velja prav nasprotno: zmeden bo tisti, ki pričakuje pretirano kompleksnost avtorskega vložka, ustrezno opremljen pa nekdo, ki je vajen jezika sodobne telekomunikacije. Fotografinja Martina Dinato v svojem poklicu, na primer, uporablja priljubljen program Photoshop, ki odstranjuje nezaželeno predmetnost in ustvarja spominsko idilično podobo popolnoma povprečne družine. Podobno je tudi z nekaterimi drugimi razstavljenimi deli: presečišče je med področjema množične rabe in elitnega "prepakiranja" posamične obravnave.
Mesto najdbe ali zajemanja podobe je v večini medmrežje, občasno fizični prostor, kot je ulica, pa tudi arhiv uradne historizacije; če reciklažo podobe zaznamuje njena prvotna vsesplošna dostopnost, pa to ni nezanemarljivo, spreminja namreč tudi dojemanje vloge, ki naj bi jo igrala fotografija: beleženje edinstvenega, motivno vpadljivega in obče pomenljivega. A to je zgolj utopija, ki jo razvija specifičnost medija samega. Lahko bi dejali, da spletna baza podatkov - podobno kot nekdaj časopisne fotoreportaže - razblinja tabuje, obenem pa se vsak njen zapis že uporablja kot možnost privzete ali preslikane fotografije. Fotograf posledično lovi že artikulirano podobo, ne pa šele nastajajočega motiva osebne "resničnosti": Jure Kastelic ujame uniformirano brezčutne izraze televizijskih poročanj o smrtnih žrtvah, hrvaški avtor Dario Belić pa uporabi spletne posnetke IP kamer. Preformatira jih v kompozicijsko uravnotežen fotografski motiv neznančeve zasebnosti. Prav ta razlika zajemanja pa je onkraj utopije "edinstvenega" tudi skupna lastnost obeh historičnih modusov: podobo oziroma imago ustvari šele njena opomenljivost ali umestitev v kontekst, ne glede na način nastanka.
Z drugimi besedami: fotografski in osebni spomin sta način rekonstrukcije preteklosti, ki ni zanesljiva, četudi se kot taka pogosto naslavlja. "Past" lahko pomeni "preteklost", pa tudi preprosti "paste" - kopiranje ali "past", kamor v njenem navideznem enoumju lahko nasedemo fotografiji. Vsaj tako jo najverjetneje razume fotograf Aljaž Celarc, katerega pristop si lahko ogledate vse do 16. januarja.
Je torej eden izmed vidikov reciklaže in s tem omenjene fotografske razstave Copy Paste tudi časovnost? Povsem novodobna lastnost omenjenega materiala je namreč njegova aktualna pojavitvena dvojnost: najverjetneje katerega izmed vzorčnih posnetkov v drugoteri vlogi še vedno najdete med spletnih gradivom, kar pa ponovno izpostavlja vlogo konteksta.
Izrazito avtorsko je poleg Celarčevih "Pasti" le delo Lenke Đorojević, ki v "knjigi umetnice" dekonstruira najden analogni fotografski film v oblike letnega koledarja. To pa v primerjavi z že omenjenimi projekti izpostavlja popolnoma druge možnosti učinkovanja najdenega gradiva, kot je orodna raba.
Tako nam ni popolnoma jasno, kaj razstava naslavlja kot izvorno problemsko nit. Tudi sodobna množična reciklaža in manipulacija sta namreč le sredstvi avtorjevega prisvajanja. Je posledično motiv digitalnega transferja tehnično manj dovršen, osebno tudi manj zaznamovan, obče -pričakovano naknadno obdelan in nujno polemizirajoč? Se razstava v svojem izhodišču nanaša tudi na fluidno pretekanje informacij med različnimi mediji, vstopa v avtorsko manj obarvano delo mlajših generacij in njihovega okolja - ali pač vse to? Zdi se, da fotografija tokrat - četudi v specifičnem kontekstu - ne zmore brez spremnega besedila, kar pa vendarle ni najbolje.