Gre za krhek kos iz tenke zlate pločevine iz 13. ali 12. stoletja pred našim štetjem, ki je tisočletja ležal ob robu blejskega jezera, preden so ga po naključju potegnili na plano. Bil je del večjega blejskega zaklada oziroma depoja, kot temu rečejo arheologi, ki je obsegal celo skupino bronastih predmetov, kar je sicer precej značilen zaklad tistega časa, pozne bronaste dobe, vendar ta je prav zaradi pričujočega predmeta mnogo dragocenejši. Gre namreč za najstarejši zlat predmet, najden v Sloveniji.
Najdba ni nova, odkrili so jo že v 60. letih, vendar je po prehajanju iz ene zasebne zbirke v drugo šele pred nedavnim našla svoje mesto v muzeju blejskega gradu, kjer so trenutno na ogled drugi predmeti depoja (sekire, sulice, srpi, drugo orodje in deli noše), zlati našivek pa si bo DANES ob 18.00 izjemoma mogoče ogledati v atriju Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani.

Za to je delno 'kriva' deklica Živa. Gre za literarno oziroma stripovsko junakinjo, ki prihaja izpod peresa Žige X Gombača in svinčnika ilustratorja Ivana Mitrevskega, s katero želi Narodni muzej zlasti mlajšim bralcem približati svoje zbirke in njihovo zgodovino.
Ko se zgodi, ko se Živa dotakne starodavnega predmeta?
Živa iz muzeja, v tem namreč dela njena mami, ima posebno sposobnost, da ko poprime za določen zgodovinski predmet, jo ta potegne v čas, v katerem je nastal, navihana in premetena deklica pa ob svoji dogodivščini ne spoznava le ustreznega časa, ampak se običajno znajde tudi v vlogi prav detektivke ali rešiteljice spora. Pravzaprav za to, da je Živa najprej poprijela za zlati našivek, ni 'kriva' sama, ampak prej njen avtor Žiga X Gombač. Ko sta si z direktorico muzeja mag. Barbaro Ravnik zamislila, kakšna bo glavna junakinja nove publikacije za mlade obiskovalce muzeja, je začel iskati primeren čas za Živino prvo poglavje. "Pritegnila sta me dva momenta. Dva bronasta meča in zlat predmet, ki so jih ločeno našli ob obali jezera. Obe najdbi sta bili zelo sramežljivo zaviti v zgodovinsko pripoved, pa sem rekel, zakaj bi se tega bali, če to imamo. Zanimal me je trenutek, čas, ko je bil tisti kraj jezera nekoč svetišče, ki je ljudem ogromno pomenilo …" nam je pojasnil pisatelj.
Tako nas je popeljal v čas pozne bronaste dobe, v katerem si Živa pri interpretaciji privoščita sicer malo več drznosti – čeprav je treba povedati, da je nad knjigo budno bedela tudi stroka – 'pravo' zgodbo našivka in tistega časa pa nam je osvetlil kustos dr. Peter Turk, ki je bedel nad strokovnim delom projekta.
Čas, ko je bilo pridobivanje zlata mučna dejavnost
V pozni bronasti dobi, v 14., 13. in 12. stoletju pred našim štetjem, so takšni zaklad, kakršna je blejska najdba, zelo številni. Razlagajo si jih na različne načine, bodisi jih povezujejo z začasnim skrivanjem pred morebitnimi nevarnostmi bodisi gre za votivne predmete, torej izraz darilnih obredij božanstvom ali prednikom. Posebnost in dragocenost najdbe je po Turkovih besedah ravno v zlatem predmetu, saj so v bronasti dobi ti precej redki. "Zlato po definiciji ni nekaj, kar bi bilo namenjeno začasni uporabi, reciklaži, ampak ga običajno povezujemo z votivno sfero. Torej je dragocen predmet, zlato pa je bilo še bolj dragoceno kot danes, saj je bilo tedaj njegovo pridobivanje mukotrpna dejavnost," pojasnjuje Peter Turk.
Če je to najstarejši tak predmet pri nas, pa se je kar nekaj zlatih predmetov tistega časa ohranilo po Evropi in tako lahko sklepamo, kakšen pomen in kakšna je bila uporaba zlata v pozni bronasti dobi. Gre za dve vrsti predmetov. Tisti, ki so del takšne ali drugačne noše – najštevilčnejši so uhani in zapestnice, ki so zelo pogosti zlasti v sredozemskem prostoru. Druga skupina predmetov pa je bila izdelana z očitno simbolično noto. Eden najlepših primerov je konjiček z vprego iz Trundholma na Danskem, velik sončni disk, bronast kolut, čez katerega je napeta tanka zlata pločevina, ki je okrašena s koncentričnimi krožci. Na eni strani je zlat, na drugi strani je ostal bronast in arheologi domnevajo, da je ena stran prikazovala sončno in druga lunarno simboliko. "Ohranila se je cela serija zelo podobnih našivkov, torej usločenih ovalnih predmetov, katerih funkcije v bistvu ne poznamo. Našivek mu rečemo, ker ima luknjice, s čimer je bil predmet pritrjen, verjetno na tekstilno ali usnjeno podlago. Torej je bil verjetno del neke obredne noše, česa več pa na žalost ne vemo," nam je pojasnil kustos.
Simbolna vrednost ekscentričnih krogcev
To je čas, v katerem figuralnega upodabljanja tako rekoč ni. Okrasje je izključno geometrijsko in takšni koncentrični krožci, kakršne najdemo na našivku iz Bleda, so zelo pogost in razširjen motiv. "Zanimivi so slavni zlati klobuki, zlati stožci, visoki 50 do 70 centimetrov. Pet jih je bilo najdenih - štirje v Nemčiji, eden v Franciji. Po zadnjih interpretacijah gre za klobuke, ki so se jih ob posebnih priložnostih svečeniki oziroma dostojanstveniki natikali na glavo. Tisto, kar je zanimivo, je, da imajo ti klobuki na tisoče koncentričnih krogcev. Ko jih je kolega Wilfried Menghin iz Berlina preštel, je ugotovil, da naj bi šlo za število, ki naj bi koreliralo z Metonovim številom. Grški astronom Meton je namreč – sicer kako tisočletje kasneje od uporabe zlatih klobukov – ugotovil, v kolikšnem času se izenači sončev koledarski ciklus z mesečevim."

Domnevajo torej, da je šlo za predmete, ki bi lahko bili kot pripomoček za merjenje časa. Nekaj kazalnikov je, da so se ljudje v bronasti dobi temeljito posvečali merjenju časa, kar je bilo tedaj pomembno zlasti iz poljedelskega, pa tudi z drugih vidikov. "Domnevamo, da so bile določene skupine – najverjetneje svečeniške, tiste, ki so bile regulatorji tega. Ali so bili takšni predmeti simbolno njihovi atributi ali so z njimi dejansko kaj določali, pa težko rečemo. Poskušamo razmišljati v tej smeri," pravi Turk.
Čas, ko so bruhali vulkani in propadale civilizacije
Našivki, kakršen je ta, najden na Bledu, so z nekaj podobnimi primeri razširjeni v srednji Evropi, predvsem v alpskem svetu in na njegovem vzhodnem in severnem obrobju. Če ob najdbo postavimo še tisto z dvema mečema, ki so ju našli na južni strani Blejskega jezera, domnevamo, da so ljudje že v tistem času videli v Blejskem jezeru nekaj posebnega. Arheologi tudi menijo, da so ljudje že tedaj živeli na vrhu grajskega griča, vendar z gotovostjo ne morejo trditi, saj so poznejše dobe morebitne sledi prekrile in uničile.
Zlati našivek in številni predmeti, najdeni ob njem, so tako le drobni pričevalci časa, v katerem so se v Evropi dogajale radikalne spremembe, in tudi to je razlog, zaradi katerega Peter Turk vabi k ogledu zbirk tako na Blejskem gradu kot v Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. Očitno je bil to čas, v katerem se je dogajalo nekaj zelo dramatičnega, saj je to obdobje zatona velikih civilizacij. V Grčiji pomeni to konec mikenske civilizacije, v Anatoliji konec Hetitov.
"Očitno se je nekaj zelo hudega zgodilo, da so te civilizacije zamrle. Egipčanski viri poročajo o vpadih tako imenovanih pomorskih ljudstev, ki so po egipčanskih reliefih sodeč, opremljena z evropskim orožjem - z meči, sekirami kot napadalnim orožjem, kar ni egipčanska oprava. Tu so se dogajali vpadi, kar je bilo verjetno pogojeno s problemi 'doma'. Ti so pa lahko bili različni," pojasnjuje Turk. Enega izmed velikih dejavnikov se knjiga Živa in Prabled celo dotakne. Prirastek drevesnih branik, na primer, pokaže v času 1157-1150 pr. n. št izbruh ognjenika Hekla na Islandiji. 400 let prej je močno izbruhnila Thera na Santoriniju, kar je pomenilo začetek konca minojske civilizacije. Taki izbruhi so lahko za nekaj let onemogočili dobre letine poljščin in ljudje so pred lakoto potovali daleč, morda vse do Egipta. To so bile hude težave, ki so se kazale in ki so jih poskušali reševati na številne načine. Eden teh so bile tudi radikalne spremembe v ideologiji – "če so bili dosedanji bogovi slabi reševalci težav, je nastopilo novo božanstvo, s tem pa novi rituali in novi načini pokopa". To verjetno kažejo tudi številni depoji, zakladi, ki pričajo o teh spremembah. Vendar žal pisanih virov, z izjemo tistih oddaljenih v Egiptu, ali pa mikenskih pisnih virov v linearni b-pisavi, ki pa o tem ne poročajo, nimamo.
Čeprav z nekoliko večjo mero drznosti pri interpretaciji, tu nastopi Živa. Ne zgolj, da bi bralce – naj omenim, da se bodo ob prebiranju knjige, zapisane z veliko mero humorja, enako zabavali tisti, ki štejejo kakšno leto več – poučila o preteklih časih, ampak tudi o pomenu predmetov, ki so jih ti časi pustili za seboj. Kot pravi Gombač: "Mogoče bo kdo to začutil in se ga bo dotaknilo. V teh naših časih gredo stvari prehitro in preveč površno mimo, manjkata zgodba in globina. To je naše in mimo tega ne moremo. Opozoriti je treba na tiste stvari v življenju, ki zares štejejo."