Psiha je bila najmlajša in najlepša hči kralja, ki je počasi izgubljal upanje, da se bo poročila. Po nasvetu prerokinje je kralj dekle takšne lepote, da ji je zavidala celo Venera, poslal na goro, od koder naj bi jo odnesla grozljiva pošast, ki bi jo vzela za ženo. Od tam so jo vetrovi odnesli na neznani kraj, kjer je izčrpana zaspala, nato pa se je zbudila na čudovitem kraju. Čeprav je bila tam sama, je ob sebi vsak večer čutila prijetno navzočnost neznanca. Psiha je bila opozorjena, da ga bo za vedno izgubila, če bo skušala izvedeti, kdo je ... Foto: Kunsthaus Zurich
Psiha je bila najmlajša in najlepša hči kralja, ki je počasi izgubljal upanje, da se bo poročila. Po nasvetu prerokinje je kralj dekle takšne lepote, da ji je zavidala celo Venera, poslal na goro, od koder naj bi jo odnesla grozljiva pošast, ki bi jo vzela za ženo. Od tam so jo vetrovi odnesli na neznani kraj, kjer je izčrpana zaspala, nato pa se je zbudila na čudovitem kraju. Čeprav je bila tam sama, je ob sebi vsak večer čutila prijetno navzočnost neznanca. Psiha je bila opozorjena, da ga bo za vedno izgubila, če bo skušala izvedeti, kdo je ... Foto: Kunsthaus Zurich
Pompeo Batoni: Poroka Amorja in Psihe,  1756 olje na platnu, 85 x 75,6 cm
Nekoč pa je radovedna Psiha počakala na noč in z oljenko razsvetlila prostor okoli sebe. Ob sebi je zagledala spečega Amorja, ki pa se je prebudil ter odletel proč. Tako je Psiha prepotovala ves svet, da bi našla svojega dragega, in pri tem prenašala težke naloge, ki ji jih je zadala Venera. Po celi vrsti preizkušenj sta zaljubljenca stopila na Olimp in prosila bogove, da jima, smrtnici in božanstvu, dovolijo poroko. Zevs je privolil in zaljubljenca sta ostala združena. Foto: Staatliche Museen zu Berlin

V Umetnostnozgodovinskem muzeju (Kunsthistorisches Museum) na Dunaju so pripravili razstavo Vom Mythos der Antike, ki je v celoti posvečena antičnim mitom. Do 1. marca so v razstavni dvorani muzeja ob delih iz njihove bogate slikarske zbirke razstavljena platna, izposojena od nekaterih najpomembnejših svetovnih muzejev; vsem je seveda skupno, da upodabljajo to ali ono poglavje iz zakladnice antične mitologije.
Ideja za razstavo se je ob izteku mandata porodila Wilfriedu Seipelu, generalnemu direktorju muzeja od leta 1990, pa tudi strastnemu egiptologu, arheologu in umetnostnemu zgodovinarju, ki je vso svojo akademsko kariero posvetil raziskovanju klasičnih tem.

Sad skupnih naporov
Ob pripravi razstave so se povezali z najpomembnejšimi partnerskimi institucijami, ki so posodile nekaj izjemnih del z mitološko tematiko, med njimi amsterdamski Rijksmuseum, pariški Louvre, Britanski muzej v Londonu, newyorški Metropolitanski muzej, dresdenska Slikarska galerija in frankfurtski Städel.

Dela iz teh muzejev so na razstavi postavljena ob bok delom Correggia, Parmigianina, Tiziana in Sprangerja iz Umetnostnozgodovinskega muzeja, pa tudi izbranim zlatarskim izdelkom, kakršna je znamenita Cellinijeva solnica.

Čutne zgodbe, ki so burile renesančno domišljijo
Antični heroji, navadni smrtniki, bogovi in polbogovi so tako močno usidrani v kolektivni spomin, da še danes vzbujajo občudovanje. Spomina na pogansko antiko nista uspela izkoreniniti niti prihod barbarskih ljudstev v pozni antiki niti krščanstvo, antični miti pa so znova oživeli v renesansi in nato baroku.

Velika kupna moč Habsburžanov ...
Mitološki prizori so bili cenjeni na evropskih dvorih 16. in 17. stoletja, med meceni umetnosti pa izstopa cesar Rudolf II. (1576-1612), ki je živel v Pragi in ki je svojim dvornim slikarjem Bartholomäusu Sprangerju, Josephu Heintzu starejšemu in Dirku de Quadeju naročil upodobitve številnih mitoloških prizorov.
Umetnine, nastale na njegovem dvoru, zaznamuje manieristični slog. Njegovi umetniki so navdih iskali pri mojstrih, kakršna sta bila Correggio in Parmigianino. V Rudolfovem času na antične junake niso več gledali kot na strah vzbujajoče heroje, ampak so jim predstavljali utelešenje ideala popolnosti. Številne slike, ki so nekdaj krasile prostore Rudolfa II., so danes vključene v slikarsko zbirko Umetnostnozgodovinskega muzeja, ki velja za eno najstarejših in najpomembnejših evropskih slikarskih zbirk. Večina del, ki jih v njej lahko občudujemo danes, je bila zbrana do konca 18. stoletja. V zbirki prevladujejo portreti ter mitološki in religiozni prizori.
A. J.