Palača kulture in znanosti je bila zgrajena v letih 1952–1955, njeno podobo pa je zasnoval ruski arhitekt Lev Rudnjev. Tedaj naj bi bila druga najvišja zgradba v Evropi. V višino meri okrog 238 metrov, sestavlja jo 40 milijonov opek, obsega pa več kot 800 000 m³. Pod njenim okriljem je danes tudi več kot tri tisoč prostorov; tukaj domujejo štiri gledališča, prostorna kinodvorana, tehniški muzej in muzej evolucije, dve javni knjižnici, veliko galerij, njeno trideseto nadstropje pa obiskovalcu ponuja razgled nad prostrano prestolnico Poljske.
Palača simbolizira nekdanjo sovjetsko prevlado. Poljaki so ji nadeli ime »ruska torta«, saj na sladico spominja njena podoba. Zgradba še dandanes vzbuja burne odzive, ki segajo od njenega občudovanja do zahtev po njenem rušenju.

V Palači kulture in znanosti te dni gostuje razstava z naslovom Naš planet. Zasnovala sta jo Anna Rzeżnik in Kasper Skirgajłło Krajewski, fotografije pa je prispevalo podjetje
Flash Press Media. Razstavni panoji obiskovalcu ponujajo poleg bogatih fotografij tudi številne informacije o podnebnih spremembah in njihovih posledicah.

Znano je, da je bila najvišja afriška gora Kilimandžaro (5895 m) stalno prekrita s snegom in ledom. Odkar je leta 1936 Ernest Hemingway napisal delo Sneg na Kilimandžaru, je s tanzanijskih gora izginilo že devetdeset odstotkov snega.

Benetke, ki so s svojimi lepotami vedno privlačile svoje obiskovalce, so zaradi zviševanja vodne gladine Jadranskega morja vedno bolj ogrožene. Razmere naj bi bile slabše, kot je videti na prvi pogled. Voda namreč na svojih poteh vztraja in vedno bolj prodira v notranjost ter izpodriva težo stavb. Znanstveniki domnevajo, naj bi se raven vode v prihodnjih dvajsetih letih dvignila še za osem centimetrov, zaradi česar se je upravičeno spraševati o obstoju tega romantičnega mesta na vodi.

Razstava pa ponuja tudi podatke o onesnaževanju in porabi vode. Preberemo lahko, da posamezni Evropejec porabi 50 litrov vode za splakovanje stranišč, medtem ko povprečen Afričan za vse svoje potrebe porabi le pet litrov na dan. Skrb vzbujajoči so podatki, da povprečni državljan EU-ja proizvede na leto pol tone odpadkov. Največ smeti ustvarijo prebivalci Cipra, in sicer 760 kg na prebivalca. V statistiko so bili zajeti le gospodinjski odpadki, ne pa tudi industrijski in kmetijski. Poleg navedenega naj bi povprečni državljan EU-ja na leto proizvedel osem ton ogljikovega dioksida. Na tej lestvici naj bi vodili Irci, ki ga letno proizvedejo 16 ton.

Ljudje se še vedno množično selijo iz vasi v urbana središča, zaradi česar število mestnega prebivalstva naglo narašča. Leta 2009 naj bi v mestih živelo 3,4 milijarde ljudi, leta 2050 pa jih bo 6,3 milijarde, zaradi česar bodo naraščale težave pri oskrbi s pitno vodo, sanitarijami in kanalizacijo.

Podnebne spremembe resno ogrožajo floro in favno. Nekateri znanstveniki domnevajo, da se je s pojavom industrijske dobe v zametkih začela pojavljati tudi doba množičnega izumrtja.
Velik vpliv na dogajanje v naravi ima človek, ki je na primer že ogrozil ocean, zato bo trpel zaradi pomanjkanja pitne vode. Ta dobrina prerašča v enega največjih izzivov na svetu. Človek pa je na Zemlji prevladujoč plenilec, ki je nenasitno pohlepen. Njegove zahteve naraščajo iz dneva v dan, zaradi svojega egoizma pa na odgovorno ravnanje iz dneva v dan tudi pozablja. Smiselno si je zastaviti vprašanje, kako dolgo še bo človek v svojih rokah posedoval ta planet. Naj sklenem z besedami češkega oporečnika in poznejšega predsednika Vaclava Havla, namreč človek bi moral v enem samem dnevu tako odgovorno ravnati, kot bi lahko na tem planetu živel večno.

Manja Žugman Širnik