Pred mogočnim vhodom v galerijski prostor je na ogled nekaj izsekov iz mladostniških let Petra Landa. Umetnika ne predstavljajo drugi, to stori sam. Obiskovalcu skozi svoje predstavitveno besedilo zaupa tiste življenjske trenutke, ki so ga popeljali na pot umetniškega ustvarjanja.

Land se je rodil leta 1966 v Aarhusu na Danskem. Ko je dopolnil tretje leto starosti, sta se z materjo preselila v dansko mesto Odense. Pri svojih devetih letih se je odločil, da bo postal skladatelj. Začel je igrati klavir, vendar prizna, da ni rad vadil tako zelo, kot je bilo potrebno. Ko je imel enajst palcev, je pričel brati knjige o slavnih slikarjih, kar ga je popeljalo k novemu cilju - postati slikar. Pri dvaindvajsetih je bil šele pri tretjem poskušanju sprejet na Akademijo sodobne umetnosti v Köbenhavnu (Royal Academy of Fine Art Copenhagen). To je bil čas, ko je spoznal, da je pravzaprav na tej akademiji edini študent, ki si zares želi postati umetnik.
In Land svojo predstavitev zaključi, da je že prihodnje leto; tj. pri triindvajsetih, prišel do novega spoznanja, namreč da nikoli ne bo postal slikar. Od tedaj je bil kar nekaj časa nekoliko zmeden, posamezni rezultati tovrstnega stanja pa so na ogled na pričujoči razstavi.

Fanatično stremljenje človeka k popolnosti
Peter Land velja za enega najzanimivejših danskih sodobnih umetnikov. V svojih videoinstalacijah se pojavlja v najrazličnejših življenjskih vlogah, skozi katere predstavlja človeško ranljivost. Tematsko se dotika človekovega stalnega padanja ter nenehnega premagovanja vsakodnevnih ovir, ki jih na pot prinašajo današnje spreminjajoče se vrednote. Predstavlja posameznika, ki venomer, skorajda že fanatično, stremi k svoji popolnosti. Videoinstalacije spremljajo tudi kiparski izdelki, v katerih se komičnost vsakdana prepleta s tragičnim. Poleg tega pa se umetnik dotakne tudi izobraževalnega sistema, ki je po njegovem prepričanju prva stopnja, na kateri se začno rojevati mehanizmi družbenega zatiranja.

Človek pozablja na samega sebe
Obiskovalca že ob samem vstopu v razstavišče pozdravlja s stropa viseča Očetova rokavica, katere zamisel datira v leto 2007. Avtorja spominja na tako imenovano božjo roko ali roko pravice, ki bdi nad nami in svetom. Na stopnišče se vije tudi dolga roka s kovčkom, ki se z ene strani dotika stropa, na drugi pa se oprijema odprte potovalke, v kateri se najde veliko "umazanega perila". Instalacija ima naslov Prenagljeni odhodi in je nastala leta 2005. Njena razlaga je zelo preprosta. Človek je namreč tako obremenjen s svojim vsakdanjikom, da nase vedno znova pozablja. Avtor sporoča, da se je treba v vsakdanjem življenju tudi ustaviti in razmisliti, sicer se človek še zlepa ne bo otresel bremen, ki jih simbolizirajo dolge roke in noge na človeški figuri tik pred spanjem.

Kritika odraslih
Land je podal tudi rekonstrukcijo svojih šolskih izkušenj. Nastala je v letih 2012–2013 na podlagi spominov. Avtor je zelo svojevrsten. Pripravil je namreč intervju s samim seboj. Oblikoval je štiriindvajset skic, na katerih je štiriindvajset različnih otrok oziroma učencev. Pri tem se je ves čas trudil posamezno značilnost prenesti z ene skice na drugo. Med postopkom je opazil, da je nehote želel popravljati tudi napake, ki so pri določeni skici nastale, vključujoč tudi manj lepe osebnostne lastnosti posameznega učenca. Ugotovil je, da se je pravzaprav ujel v krogotok nenehnega popravljanja. Namesto da bi slikal slehernega posameznika z vsemi njegovimi svojevrstnimi lastnostmi, je s štiriindvajsetimi skicami hotel doseči človeško popolnost oziroma nek ideal. Tega pa pravzaprav ni želel. Vsi učenci namreč sedijo pri mizi in nosijo podobna oblačila, le njihove poteze kažejo na to, da so si med seboj različni. Avtorjeva kritika se osredotoča predvsem na odrasle, ki na podlagi svojih vrednot vplivajo na odraščajoči svet otrok in mladostnikov. Land je dejal, da je tudi sam začel s skiciranjem zato, da je skozi linije odpravljal svoj bes ter se soočal s frustracijami.
Pri tovrstni tehniki izražanja pa je ostal zato, ker je cenovno najbolj ugodna. Pri njej ni odvisen od drugih. Potrebuje le papir in svinčnik oziroma barvico, vse ostalo lahko postori sam.

Manja Žugman Širnik