Umetnika privlačijo določene oblike, ne da bi sam vedel zakaj. Povsem intuitivno zavzameš določen umetniški slog in šele kasneje skušaš to odločitev racionalizirati ali jo celo opravičiti.
Skulpturalna umetnost Fernanda Botera se zdi skoraj diametralno nasprotna vsemu, na kar najprej pomislimo ob omembi izraza sodobna vizualna umetnost; videti je kot skoraj posmeh tistemu, kar si lahko kot domnevno najboljše in najaktualnejše ogledamo na velikih razstavah sodobne likovne umetnosti, kot sta beneški bienale in kasselska documenta. Vendar takšno mnenje porodi le površen pregled Boterovih na prvi pogled prijaznih, prav dobrodušnih debelušnih figur.
Tudi ob ogledu 15 del – Botero ostaja zvest velikemu „formatu“ -, ki bodo v parku, katerega današnja podoba še vedno v veliki meri sloni na načrtu klasicističnega arhitekta Karla Friedricha Schinkla, na ogled do 25. novembra, se zazdi, da je to umetnost, ki nikakor ni polemična, ki nikakor ne skuša razčlenjevati problematike sodobne družbe in človeka v njem. Naše prepričanje se še bolj utrdi, ko preberemo avtorjevo zagotovilo, da je njegovo zanimanje prvenstveno usmerjeno v obliko. Kot je to pogosto v umetnosti, pa kritiki vedo bolje od umetnika. Boterove figure so imenovali za satirični komentar, ki je nedolžna umetnost le navidez. Pri tem vztrajajo, četudi Botero o odločitvi za ustvarjanje debelušnih likov pravi: „Umetnika privlačijo določene oblike, ne da bi sam vedel zakaj. Povsem intuitivno zavzameš določen umetniški slog in šele kasneje skušaš to odločitev racionalizirati ali jo celo opravičiti.“
Pa vendar imajo tokrat kritiki morda zares bolj prav od umetnika samega. Tudi ob pogledu na Boterove plastike, ki veljajo za eno najbolj dovršenih kiparskih umetnosti zadnjih treh desetletij, se zdi, da to ne more biti le "lepa umetnost". Tega ni mogoče verjeti tudi zato, ker je Botero že večkrat – najbolj očitno je bilo to ob predstavitvi olj in risb, ki "obračunavajo" z nasiljem v Kolumbiji, ter ob razkritju grafik, ki pokažejo avtorjevo stališče do kontroverznega incidenta v Abu Graibu – dokazal, da o svetovnih in lokalnih dogodkih še kako temeljito razmišlja.
Oaza umirjenosti sredi urbane divjine
Vsemu temu navkljub pa so v Lustgartnu razstavljene figure Fernanda Botera prijazne in ustvarjajo vtis harmonije, tišine in umirjenosti. Zazdijo se zastrte v preteklost in skoraj prijetno nepovedne. Zdijo se tako zelo različne od hektičnega kolumbijskega vsakdanjika in "divje" hierarhične razcepljenosti kolumbijske družbe. A prav zato so tako ustrezajo temu času. To je namreč umetnost, ki pomirja. In ravno s to svojo navidezno odcepljenostjo od sodobne družbe je še toliko bolj polemična. Pokaže nasprotje tega, kar doživljamo vsak dan. In ta vsakdan na ta način opiše in obravnava bolje kot umetnost, ki je v svoji zavestno izbrani "nelepoti" pravzaprav le rekapitulacija dejanskosti.
Prav navidezni eskapizem, vnesen v Muzejski otok ("dislociran" element, figura konja, je na ogled ob Brandenburških vratih), je danes bolj radikalen od v neskončnost namnoženih umetniških del, ki se odkrito deklarirajo za politično polemična.
Polona Balantič
Umetnika privlačijo določene oblike, ne da bi sam vedel zakaj. Povsem intuitivno zavzameš določen umetniški slog in šele kasneje skušaš to odločitev racionalizirati ali jo celo opravičiti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje