Narodna galerija sicer hrani bogato zapuščino njenih risb, grafik in osnutkov oziroma predlog za cerkveno posodje in paramente, v Vurnikovi hiši v Radovljici pa je ohranjena še vrsta družinskih slik in risb.

Razstava načrtovana za prihodnje leto
Na razstavi želijo ob izvedenih naročilih razgrniti tudi pričevanja o njihovem nastajanju. Ker pa seznam njenih del ni popoln, se za pomoč pri dopolnjevanju obračajo na lastnike njenih del. Razstava, ki jo galerija pripravlja v sodelovanju s Centrom arhitekture Slovenije, bo na ogled v letu 2017.

Po končani meščanski in grafični šoli je Helena Vurnik (1882-1962), rojena Kottler (tudi Kotler), obiskovala t. i. Damenakademie na Dunaju. Leta 1910 je njen profesor grafike Rudolf Jettmar postal profesor na likovni akademiji in jo je obdržal kot svojo varovanko. Istega leta je s šestmesečno štipendijo odpotovala v Italijo, po vrnitvi se je osamosvojila in za revijo Extra Blatt delala kot ilustratorka.

Leta 1913 se je poročila z arhitektom Vurnikom in prav tega leta tudi razstavila svoje grafike v razstavišču Künstlerhaus. Zakonca sta se dve leti pozneje naselila najprej v Radovljici in pozneje v Ljubljani.

Oprema za moževe objekte
Vseskozi je sodelovala s svojim možem in svoje delo posvetila opremi njegovih projektov. Med drugim je leta 1914 sodelovala pri izvedbi zasebne kapele tržaškega škofa Andreja Karlina, za katero je napravila osnutke v temperi za Marijino oznanjenje (edino uresničeno delo), Jezusovo rojstvo, Dvanajstletnega Jezusa v templju in Velikonočno jutro.

Pri Sv. Katarini nad Ljubljano je prispevala oltarno sliko in zagotovo tudi dekorativno stensko poslikavo prezbiterija. Tu pa se že nakazuje naslednja velika naloga, Zadružna gospodarska banka na Miklošičevi cesti v Ljubljani, z obsežno stensko poslikavo z nacionalno simboliko.

Vse več dela za sakralno sfero
Vurnikova je pripravljala tudi načrte za mozaike, denimo za pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani ali za družinsko grobnico v Radovljici. Samostojnih slikarskih kompozicij se je lotevala redkeje. Ena njenih najbolj priljubljenih slik je Šmarnična Madona, ki jo v maju izpostavijo v ljubljanski stolnici.

Sčasoma jo je vse bolj zaposlovala izdelava načrtov za cerkveno posodje in paramente - tekstilne dele liturgične oprave duhovnika, oltarja in ritualnega posodja. Izdelki, ki so jih izdelovale vezilje, pogosto redovnice, zlatarji in pasarji, so bili namenjeni vsem ravnem cerkvene hierarhije, od škofa Antona Bonaventure Jegliča, za katerega je napravila mašne plašče s poudarjeno nacionalno simboliko, do številnih župnij.

Leta 1942 so Italijani ustrelili njunega sina Nika in od takrat dalje je njena ustvarjalna volja postopno pojemala, saj ni izgube nikoli prebolela. Odmaknjena od sveta je umrla v Radovljici 20 let po sinovi smrti.