Devetdeset let mineva, odkar je društvo Narodne galerije prvič rešilo prostorsko vprašanje in svoj inventar preneslo v Narodni dom. Kljub poznejšim dograditvam ostaja stavba matična palača te osrednje slovenske muzejske ustanove, ki s pravkar končano obnovo nadaljuje vizijo ustanovnikov, z nocojšnjim odprtjem pa zbirko slovenske umetnosti razprostira po večji površini kot kdaj koli doslej.

Po skoraj tri leta trajajoči celoviti prenovi stavbe iz leta 1896 je Narodna galerija odrpla vrata znova povezanega kompleksa in na nekdanje mesto vrnila stalno zbirko pregleda slovenske umetnosti. Pravzaprav njen obseg zdaj presega prvotno postavitev, se zato širi v Ravnikarjevo krilo galerije, s tem pa dokončno uresničuje željo dolgoletne ravnateljice galerije dr. Anice Cevc. Kako veliko se je spremenilo, odkar je sredi šestdesetih let ustanovi zapisala življenje in se soočila z večno prostorsko stisko, ki je deponiranim umetninam odmerjala komaj dve sobi, v katerih so bili artefakti kot v skladovnici drv natlačeni drug nad drugega. Danes meri celoten kompleks treh stavb, nastalih med letoma 1896 in 2001, nekaj več kot 12.600 kvadratnih metrov, k čemur je znatno prispevala tudi nedavna prenova.

Anici Cevc, o kateri je kustos in nekdanji direktor galerije dr. Andrej Smrekar nekoč dejal, da je za Narodno galerijo storila več, kot je v enem življenju mogoče, se za njen prispevek k vzpostavitvi strokovne in vitalne institucije s tradicijo in bogatimi zbirkami zahvaljujejo s postavitvijo njenega bronastega portreta v izdelavi Mirsada Begića. Že doslej so v drugem nadstropju vhodne avle stali kipi ustanovnikov galerije, Riharda Jakopiča, Ivana Hribarja in Frana Windischerja, zdaj jih prestavljajo pred zlato dvorano, pridružuje pa se jim še bronast portret Cevčeve, ki ga odkrivajo ob nocojšnjem odprtju.

S prenovo, preureditvijo in posodobitvijo prostorov je Slovenija dobila sodobni muzej, ki ustreza visokim standardom za predstavljanje umetnosti. Stavba, ki je od leta 1993 zaščitena kot spomenik državnega pomena, je po obnovi v izvedbi biroja API Arhitekti bolj funkcionalna. Notranjost je svetlejša, saj so spoštovali prvotno stanje in z odprtjem okenskih odprtin omogočili prodor naravne svetlobe, ki jo nadzirajo senčila.

Z vzpostavitvijo nivojskih dostopov iz Vhodne avle je omogočena pretočnost med galerijskimi prostori, z združenjem slovenske in evropske zbirke pa povečana razstavna površina, ki se razteza na skoraj 3.100 kvadratnih metrih. Največji strukturni poseg je bil v kletnem delu, kjer so predelali telovadnico nekdanjega športnega društva, v spomin na dolgoletne "sostanovalce" pa prostor poimenovali Sokolska dvorana, ki je obenem začetna točka stalne razstave.

Sokolska dvorana novo domovanje srednjeveških zakladov
Ob vstopu v dvorano nas najprej pozdravi relief Krakovske Marije, ki nakaže kronološko zastavljenost celotne razstave, hkrati pa kot timpanon portala gotske predhodnice Križevniške cerkve simbolično pospremi vstop med nekaj vrhuncev srednjeveške zbirke, ki je zdaj končno dobila dovolj prostorno in reprezentativno postavitev. Uvodnega segmenta v resnici ne moremo preveč poudariti, saj se, kot pravi Smrekar, vedno znova izkazuje za steber našega umetnostnega fonda. Ne nazadnje najdemo tukaj delo Janeza Aquile, prvega umetniškega imena, sporočenega na naših tleh, Ljubljanske kiparske delavnice, kopije fragmentov pomembnih stenskih poslikav, predvsem pa skulpture ptujskogorske skupine, ki je po Smrekarjevem mnenju še danes najvišji estetski dosežek naših krajev vseh časov.
S postavitvijo, ki zdaj zaobjema 555 umetnin, kar je za tretjino več kot v prejšnji postavitvi, so želeli opozoriti predvsem na generalne silnice, ki označujejo naš kulturni prostor. Med srednjim vekom in zgodnjim barokom zaznamuje ustvarjanje slovenskih dežel neke vrste slogovna cezura, saj renesančne produkcije skorajda ni. Vsa regionalna ekonomija je delala za obrambo dežele, spomni Smrekar, cerkve so morale vso svojo zlatnino namenjati plačevanju vojskin tako je usahnilo tudi mecenstvo.

Ponovna obuditev mecenstva
Vzpon iz pritličnega sklopa nakaže ta prelom, ki se v prvem nadstropju postopno dvigne v baročno umetnost. Almanachovi Kvartopirci visijo eden nad drugim in opozorijo na zabrisano mejo med prej jasno ločenima slovensko zbirko in kabinetom tujcev, tj. predstavnikom drugih evropskih šol. "Tako da je zdaj naš umetnostni patrimonij res predstavljen v celoti kot ena, enovita pokrajina. Tudi zgodovinski uvoz je vedno del estetskega horizonta, ki ga naši kraji zmorejo. Bivanje umetnin tukaj je pomenilo, da so jih umetniki videli, so se lahko opirali nanje. Čeprav konkretnih vplivov ne najdemo pogosto, nam vendarle kaže vsaj razgledanost in okus naročnikov iz naših krajev," razloži Smrekar.

V osnovi sicer podobno zasnovana Velika dvorana pritegne z osrednjim poudarkom zlatega oltarja sv. Jurija na Ortneku. Ena izmed temeljnih novih pridobitev zbirke ne pomeni le kiparske dopolnitve slike ključnega slikarja 17. stoletja, Mojstra HGG, marveč je pomemben prispevek k zapolnitvi poglavja baročnih zlatih oltarjev, enega največjih primanjkljajev zbirke. Večji poudarek je na regionalni reprezentativnosti zbirke, več je baročne plastike, ki s Straubom, Holzingerjem in Königerjem pokaže, da je ob slabši zastopanosti slikarstva v štajerskem baroku (ki je dopolnjeno s Flurerjevimi platni) kiparstvo toliko pomembnejše.

Posebna soba je namenjena platnom Frana Kavčiča, po bidermajerju in romantiki pa se razstava nadaljuje v Ravnikarjevem delu, kjer s krajino in religiozno sliko stopimo realizmu naproti. Bistveno obsežnejše predstavljeno ustvarjanje druge polovice 19. in zgodnjega 20. stoletja je dopolnjeno tudi s kiparskimi deli, med katerimi je nekaj monumentalnih plastik. Več prostora je namenjenega Vesnanom, ki ob Savanih spomnijo na sočasno delovanje obeh skupin, ter širše silnice, ki so usmerjale tedanje ustvarjanje.

Nova doba, nov razcvet
V zdajšnji postavitvi je jasneje razvidno, kdaj je bilo umetnostno ustvarjanje v naših krajih najplodovitejše in kaj je privedlo do takšnega razcveta. To se pokaže v 15. stoletju in vedno se pojavlja na enak način, razlaga Smrekar. "Pojavijo se pomembne uvožene umetnine, prihod tujih mojstrov, ki povzročijo nastanek domačih umetnostnih delavnic in tako se Ljubljana kot edino mesto na slovenskem etničnem ozemlju v 15. stoletju razvije kot produktivno umetnostno središče. Z Janezom Ljubljanskim, z Ljubljansko kiparsko delavnico …" Naslednje plodovito poglavje na naših tleh pomeni 18. stoletje, ko se podre stara stolnica, postavi nova, namesto stare Križevniške cerkve postavi Rossijeva centralna arhitektura. "Ljubljana dobi mediteranski karakter in te pobude privedejo v Ljubljano Robbo, ki se priženi v kiparsko delavnico v Ljubljani, Alzačana Metzingerja, ki izšola Cebeja ..." V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju se zgodi nekaj podobnega. "Postavitev naših umetnikov ob tuja dela nam pokaže, da smo tudi v tem času presegli regionalne okvirje in da je kakovost, ki jo je slovenska ustvarjalnost premogla, šla preko teh meja."

Podaljšan časovni okvir do skorajšnjega Mušičevega slovesa
Z novo stalno postavitvijo podaljšujejo časovno kontinuiteto in posegajo dlje v 20. stoletje. Z zelo pazljivim izborom umetnikov in umetnin po Smrekarjevih besedah ne želijo poudarjati pogleda iz univerzalnih in mednarodnih zornih kotov, ampak opozoriti na domačo perspektivo, na jedro naše domače produkcije. V zadnji sodbi se tako med drugim srečamo s Kregarjevo Fantazijo na terasi, Tratnikovim platnom Slepa, Sedejem in čisto na koncu z enim zadnjih avtoportretov Zorana Mušiča. Simbolični sklep ne pripada le lastni podobi enega najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev preteklega stoletja, ampak tudi pretresljivemu portretu degradacije, ki jo človeku prinese starost. Ekspresija risbe in strašno povečane, artritične roke se zdijo znane in v spomin nehote prikličejo silovitost izmučenega kosa lesa Drameljskega Križanega, ki smo ga videli v Sokolski dvorani. In tudi vsakršne barvitosti prečiščena in izpraznjena monokromnost, v katero se v poznih delih umaknejo številni slikarji, je nekakšna slogovna zaokrožitev v malem.

Maja Kač

Platforma - Zakladi prenovljene Narodne galerije

Profil: pogovor z direktorico galerije dr. Barbaro Jaki