Preden se posvetimo razstavi Die Macht des Ornaments (Moč ornamenta), naj omenimo, da skozi zgodovino zasledujemo zelo različna stališča do okrasja - od odklonilnih, ki ornament označujejo kot lažniv, kot prvino, ki želi prikriti pravo bistvo stvari; do pritrjevalnih, ki v ornamentu vidijo nekaj, kar obogati človeško življenje. Oglejmo si mnenji dveh avtoritet na področju estetike. Johann Wolfgang Goethe je v svojem eseju Von Arabesken (O arabeskah) zapisal: "Zdi se, da so arabeske izumile in razširile veselje, lahkomiselnost, strast do okrasja; in v tem smislu jim človek rade volje odpre vrata do svojega doma; še posebej, kadar služijo tudi višji umetnosti, le-te ne izključujejo, je ne zatirajo, ampak jo predvsem naredijo bolj splošno s tem, ko omogočajo posest dobrih umetniških del številnim."
Povsem drugače pa se je o okrasju izrekel modernist in legendarni avstrijski arhitekt Adolf Loos. O njegovem nazoru veliko pove že naslov njegove knjige: Ornament und Verbrechen (Okras in zločin). Leta 1908 je zapisal: "Kar je normalno in naravno za Paupance in otroke (strast do okrasja, op. P. B.), se pri modernem človeku kaže kot pojav degeneriranosti. Prišel sem do spoznanja, ki ga podarjam svetu: Kulturna evolucija je istovetna z odstranjevanjem ornamenta iz uporabnih predmetov."
Ornamentika, ki je tudi znanost
Ukvarjanje z ornamenti je sicer staro, kot je stara človeška kultura. Ornamentiko so tako že v antični Mezopotamijo naredili za skoraj znanstveno panogo, kar se izrazito kaže tudi v poznejši islamski umetnosti matematičnih vzorcev. Zdi se, da je danes pravi trenutek za razstavo o vzorcih. Ukvarjanje s stiliziranjem bivalnih prostorov je posebej s pojavom nizkocenovnih izdelovalcev pohištva in stanovanjske opreme postalo strast mnogih in oblikovanja je danes skoraj preveč. Obenem pa tudi živimo v času, ko je strogi minimalizem devetdesetih passé in ko je okrasje ponovno 'dovoljeno'.
Razstava Die Macht des Ornaments je pravzaprav nadaljevanje zelo odmevne razstave del Gustava Klimta in njegovih sodobnikov, torej umetnikov obdobja secesije, ki velja za obdobje 'triumfa ornamenta'. Klimt ter njegova sopotnika Josef Hoffmnann in Carl Otto Czeschkas so se znašli tudi na sedanji razstavi, poleg njega pa še številni drugi umetniki, ki so delovali od začetka 20. stoletja pa do danes. Ko že omenjamo Klimta in Hoffmanna, moramo še dodati, da je razstavo mogoče razumeti tudi kot sopostavitev razcveta dunajske umetnosti v času secesije s sodobno produkcijo ornamentov.
Postavitev Die Macht des Ornaments bo na ogled do 17. maja.