Oglas
Pri projektu S(e)oul Scape - Pot k novemu urbanizmu v Južni Koreji kot avtor besedila, ki spremlja razstavo del šestih za sodobno južnokorejsko arhitekturno produkcijo pomembnih arhitektov, sodeluje zgodovinar in arhitekturni kritik Pai Hjung Min, ki je tudi kurator paviljona Južne Koreje na 11. arhitekturnem bienalu v Benetkah. Razstava, ki bo v Mariboru do konca septembra, na ogled postavlja delo arhitektov Čung Gujona, Džoh Sung Jonga, Kim Jung Džuna, Min Hjun Sika, Seung H-Sanga in Ji Džong Hoja, ki so, kot nam pove Marco Brazzi, direktor agencije in založbe iMage iz Firenc, ki je organizirala razstavo, v Južni Koreji pomagali širiti zavest o pomenu kakovostne arhitekture in so arhitekturo v Južni Koreji pomagali vzdigniti iz povprečnosti k funkcionalnosti usmerjenega modernizma.
Podobnosti med Slovenijo in Južno KorejoRazstavo je pospremil tudi simpozij o primerjavi slovenske in južnokorejske sodobne arhitekture. Na prvi pogled je med družbama in arhitekturno produkcijo obeh držav sicer težko najti stične točke, vendar pa nas arhitekt in sociolog Blaž Križnik prepriča o nasprotnem. Gre namreč za državi s podobno zgodovino obdobja po drugi svetovni vojni, za državi, v katerih več kot polovico ozemlja prekriva gozd, ki preprečuje neomejeno rast mest, obenem pa prebivalstvo obeh držav zaznamuje priseganje na materialistične vrednote, kar se kaže tudi v odnosu ljudi do arhitekturne produkcije in do kulture bivanja.
Konfucijanska etika v korejski arhitekturi
Seul je mesto z največjo gostoto poselitve na svetu in vsi, ki nam ga je uspelo videti le na televizijskih zaslonih, ga običajno povezujemo s podobo grozda 'supervisokih', vendar precej neatraktivnih nebotičnikov. Pai Hjung Min nam pokaže drugačni Seul. Čeprav je bilo v povojnem obdobju, po podpisu premirja v vojni med Severno in Južno Korejo, ko je postala slednja skoraj neke vrste ameriški dominion, porušene ogromno tradicionalne arhitekture, je to v nekaterih predelih Seula še vedno mogoče najti in mesto je tako v resnici živopisni konglomerat različnih arhitekturnih slogov. In to je velika vrednost Seula, kajti ta arhitektura nam pripoveduje o konfucijanski korejski preteklosti. Konfucijanstvo kot v Južni Koreji od časov dinastije Gogurjeo (37 pr. n. št.- 668) vodilni verski in filozofski sistem je s svojo usmerjenostjo k harmoničnemu sožitju človeka z naravo in k praktičnosti zaznamoval in še vedno zaznamuje južnokorejsko arhitekturo.
Prelom z olimpijskimi igrami leta 1988
Na žalost je bilo veliko tradicionalne arhitekture po drugi svetovni vojni porušene. Nadomestila jo je anonimna in 'uporabna' arhitektura modernizma, katere prevlado je uspelo prekiniti poletnim olimpijskim igram leta 1988. Te so obenem tudi zaznamovale konec obdobja krutih diktatur in nastop nove, bolj sproščene južnokorejske države. Te olimpijske igre, ki so potekale v obdobju, ko se je iz starega režima, povezanega z dokajšnjo, četudi ne skrajno, uniformiranostjo modernistične arhitekture socialističnega realizma, 'izvijala' tudi Slovenija, so napovedale nastop nove korejske arhitekture.
Južnokorejski Edvard Ravnikar
Ključna osebnost je bil načrtovalec olimpijskega stadiona Kim Svu Geun, ki mu Križnik pripiše podobno vlogo, kot jo je za slovensko arhitekturo imel Edvard Ravnikar. Vseh šest v Mariboru predstavljenih arhitektov je tako ali drugače izšlo iz Kimovega pristopa k arhitekturnemu snovanju. Vseh šest je tudi junakov. Kot nam pove Pai, ji je namreč v vzhodnem predelu Seula (Dongčon) uspelo razvijati inovativno arhitekturo vsem družbenopolitičnim oviram navkljub. Pai nam pove, da se včasih čudi, da so v preteklih desetletjih arhitekti v Južni Koreji sploh obstajali. Protislovje soobstoja toge in centralizirane državne oblasti, ki ji za kulturo ni bilo mar, ter hkratnega dopuščanja ravnanje ''po svoje' velikašev gradbene industrije, je namreč dušilo arhitekturno snovanje. Spodbujalo je le gradnjo kot tehnično dejavnost.
Dobrohotna in hkrati škodljiva ameriška pomoč
Poleg tega je bilo to tudi obdobje kaotičnega ekonomskega liberalizma in nekritične prilastitve ameriške kulture. Sprejemanje te je bilo razumljeno tudi kot simbolni upor Južnih Korejcev proti ideologiji, ki je zavzela Severno Korejo, s katero je Južna Koreja teoretično še vedno v vojni. ZDA so Južni Koreji 'dobrohotno' pomagale; tudi tako, da so na svoje univerze sprejemale južnokorejske arhitekte. Vendar pa, bolj kot so se približevala osemdeseta, več arhitektov se je odločalo za izobraževanje na Japonskem in v Evropi (to velja tudi za šesterico v Mariboru predstavljenih arhitektov) in vedno več se jih je tudi zavedalo pomena ohranjanja korejske kulturne tradicije. Tako je danes vedno več subtilnega oblikovanja okolja, ki skuša arhitekturo prilagoditi naravnim posebnostim države in obenem upoštevati tudi filozofske uvide Korejcev prejšnjih stoletij.
S spodbujanjem te arhitekture, ki išče stik med filozofsko tradicijo in sodobno gradbeno tehnologijo, pa arhitekti tudi pomagajo korejski družbi. Vrednotno zaradi razpetosti med ZDA in izročilo tradicije več desetletij zmedeni in obenem zavedajoči se, da je bila Koreja v zgodovini vedno znova tarča mogočnejših Kitajcev in Japoncev, Korejci, katere obenem tudi danes še vedno pesti misel na njihov periferni položaj v azijski skupnosti narodov, namreč dolgo niso znali skrbeti za lastno kulturo. Kadar so se tega lotili, jih je kvečjemu zaneslo v nacionalizem; sodobni arhitekti iščejo ravnotežje med kozmopolitskostjo in nacionalnostjo in tako s svojim oblikovanjem grajenega prostora tudi pomagajo utirati pot k 'zdravi' in prepoznavni korejski kulturi.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje