Ko je Charles Saatchi po sporu s stanodajalcem zaprl svojo prejšnjo galerijo in razprodal svojo ogromno zbirko YBA (Young British Artists - Mladi britanski umetniki), je pustil javnost ugibati, koga bo 'odkril' naslednjega. Letos smo dobili odgovor: v petični londonski četrti Chelsea je oktobra vrata odprla njegova nova galerija (ne samo galerija, ampak največja galerija sodobne umetnosti v zasebni lasti), kjer je na ogled postavil dela mladih kitajskih umetnikov - razstavo The Revolution Continues: New Art from China. Foto: EPA
Ko je Charles Saatchi po sporu s stanodajalcem zaprl svojo prejšnjo galerijo in razprodal svojo ogromno zbirko YBA (Young British Artists - Mladi britanski umetniki), je pustil javnost ugibati, koga bo 'odkril' naslednjega. Letos smo dobili odgovor: v petični londonski četrti Chelsea je oktobra vrata odprla njegova nova galerija (ne samo galerija, ampak največja galerija sodobne umetnosti v zasebni lasti), kjer je na ogled postavil dela mladih kitajskih umetnikov - razstavo The Revolution Continues: New Art from China. Foto: EPA
Sun Juan in Peng Ju: Dom za ostarele (2007)
Instalacija Dom za ostarele (njena avtorja sta Sun Juan in Peng Ju) je trinajst starčkov v vozičkih, ki so naključno razpostavljeni po veliki prazni dvorani Saatchijeve galerije. Njihova očitna podobnost z velikimi politiki postavitev spreminja v komentar pasti in minljivosti moči. Foto: EPA
džang Šiaogang: Velika družina
Za svojo serijo 'družinskih portretov' Džang Šjaogang prvi: 'Na prvi pogled so obrazi ljudi na teh slikah videti mirni kot vodna gladina, a v njih se skriva pravi čustveni vihar. Ta konflikt iz generacije v generacijo prenaša temne in nejasne usode posameznikov.'
takaši Murakami
Japonec Takaši Murakami skuša zabrisati mejo med 'elitno' in 'ljudsko' umetnostjo. Prisvaja si razpoznavne motive iz množičnih medijih in popkulture, nato pa jih 'napihne' v tridesetmetrske kipe - podobno, kot to (sicer z drugačnimi rezultati) počne Jeff Koons.

Ni samo kitajsko gospodarstvo tisto, ki cveti - tudi njihovi slikarji in kiparji se enotno razvijajo v velesilo sodobnega sveta. Azijski umetniki, še posebej tisti iz Kitajske, so zasedli večino seznama najbolje prodajanih med junijem 2007 in junijem 2008 - 13 od 20 mest, če smo natančni (in šest od prvih desetih, od tega je pet Kitajcev). Strokovnjaki napovedujejo, da bo še pred iztekom desetletja pojem "azijska umetnost" vsaj tako vseprisoten kot "umetnost Zahoda".

Seznam prvih petstotih "težkokategornikov" v svetu umetnosti je nastal s primerjanjem izkupičkov 2,900 dražb po vsem svetu. Štiri imena iz evropsko-ameriškega sveta so večini znana: to so Jeff Koons, Jean-Michel Basquiat, Damien Hirst in Richard Prince. Toda kdo sta Kitajca Vang Guangji in Jan Pej-Ming? Številki 9 in 12. Na osmem mestu je Japonec Takaši Murakami, v Indiji rojeni Amish Kapoor, ki sicer živi in dela v Veliki Britaniji, pa je številka 18.

Skupni znesek del 100 kitajskih umetnikov, ki so bila v sezoni 2003/04 prodana po vsem svetu, se giblje okrog 860 tisoč funtov. Med junijem 2007 in 2008 so imena istih sto ustvarjalcev skupaj prislužila kar 270 milijonov funtov. Gre za umetnike, ki so odraščali v postmaoistični Kitajski in bili priča desetletjem političnih in družbenih sprememb, kar se seveda zrcali v njihovem delu. V tej stoterici so kar trije ljudje, ki so vsak prislužili po 26 milijonov.

Zanimanje za kitajsko umetnost je takšno, da je Charles Saatchi letos svojo novo galerijo v londonski četrti Chelsea posvetil razstavi "mladega kitajskega talenta". Včasih se mu je kitajska umetnost zdela "derivativna" in "kičasta", je priznal tudi sam, pozneje pa je sklenil, da "obstaja dovolj kvalitetnih del za dobro samostojno razstavo". "Moje pravilo: če bi lahko ta dela vključil na bienale Whitney, pa ne bi nihče rekel: 'To je pa zelo dobro ... za kitajskega avtorja', so dovolj dobra zame."

Predstavimo nekaj vodilnih imen novega "azijskega" vala:

Vang Guangji
Guangjija mnogi vidijo kot eksponent "političnega popa". Njegove stvaritve, denimo Porsche iz leta 2005, likovno estetiko komunistične propagande združujejo s potrošniškimi logotipi. "Stilsko zlitje režimsko vsiljene agitpropagande s kičasto estetiko ameriškega popa," njegovo delo opisuje katalog galerije Saatchi. "Za ironično analizo polemike globalizacije je posvojil jezik hladne vojne v šestdesetih."

Takaši Murakami
Murakami velja za enega najbolj izzivalnih in kompleksnih japonskih umetnikov devetdesetih. Dela vse od stripom podobnih slik do minimalističnih kipov in ogromnih napihljivih balonov. Ukvarja se tudi s performansi in oblikuje ure in majice za masovno proizvodnjo. 46-letnemu Murakamiju pripisujejo izum "superploskega" sloga slikanja, pri katerem uporablja velike barvne ploskve in grafične motive, "sposojene" iz japonske tradicije animejev in mange. številne njegove stvaritve so okrašene z njegovim umetniškim "alter-egom", gospodom MOB-om.
Žang Šjaogang
Žang, ki kot svoja vzornika navaja Picassa in Dalija, je znan po svojih nadrealističnih slikah. Serija slik Krvno nasledstvo je skupina stiliziranih, monokromnih portretov Kitajcev v lesenih, togih držah, kar spominja na portrete, ki so jih delali v petdesetih in šestdesetih letih.

Zeng Fandžii
Zeng je med najbolj iskanimi kitajskimi umetniki. Njegove slike, ki pogosto tematizirajo medčloveške odnose, so zanimivo zlitje ekspresionizma in realizma. Treba je omeniti tudi njegovo serijo Velikih mož - med njimi so bili tudi Karl Marx, Lenin, Stalin in Mao - ki so na prvi pogled videti kot uradni, režimski portreti, a obenem subtilno spodjedajo tradicionalno upodabljanje državnikov.

Jue Minjun
Jue je predstavnik kitajskega "ciničnega realizma". Kritiki hvalijo predvsem njegovo upodabljanje "kloniranih dvojnikov", groteskno ukrivljenih postav z blaznimi grimasami. Posiljena veselost njegovih antijunakov je odmev tesnob in strahov modernega človeka.
Ana Jurc
ana.jurc@rtvslo.si