Razstavo s spremenjenim izborom del enega najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja bodo odprli 7. novembra. Nekaj več kot 23 del na papirju, ki jih bodo z razstave umaknili, bo nadomestilo 26 umetnin. Tudi tokrat gre večinoma za dela na papirju, ki pa bodo v večjem delu prvič na ogled javnosti.

Nova postavitev bo sledila kronologiji in ciklom v sklopu Mušičevega ustvarjalnega opusa. Razstavljenih bo 50 umetnin v različnih tehnikah – olja, akrili na platnu, risbe, akvareli, gvaši in grafike. Javnost bo prvič lahko gledala Mučičeve neznane grafike in gvaše iz obdobja pred drugo svetovno vojno z motivi iz Španije, Maribora in Ljubljane. Predstavili bodo tudi serije grafik Naravni zaslon, Nizki griči in Orientacijska točka iz njegovega poznejšega opusa.

Začasen umik barvnih litografij konjičkov
Samo še do 5. novembra bodo tako na ogled zgodnji Mušičevi beneški akvareli, ki so nastali po njegovi vrnitvi iz taborišča Dachau in po ponovni naselitvi v Benetkah. Zaradi občutljivosti papirnega gradiva se bo za nekaj časa morala umakniti tudi priljubljena serija barvnih litografij konjičkov.

Zoran Mušič se je rodil leta 1909 v Bukovici na Primorskem. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je na papir dokumentiral pretresljive podobe, ki jim je bil priča in ki so ga preganjali še dolgo po koncu vojne. Figure shiranih in izžetih mrličev so se pozneje vrnile v njegovo umetnost, ovekovečil jih je v seriji Nismo poslednji, enem najlepših likovnih poklonov žrtvam druge svetovne vojne, in obenem opozoril na strahote in njeno ponovljivost. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V petdesetih letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz in tako rekoč do svoje smrti živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan.

Slikal je predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido ter pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Svetovno slavo mu je prinesel cikel Nismo poslednji, v katerem je prek svoje lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča.