Razstavljena dela prihajajo iz javnih in zasebnih zbirk iz Avstrije, Italije, Švice in Slovenije. Petnajst umetnin so za to priložnost posodili v Narodni galeriji. Po besedah direktorice galerije Barbare Jaki so vse umetnine del stalne postavitve, razen ene. Zaradi občutljivosti materiala so sicer pri treh delih omejili čas razstavljanja na dva meseca, dunajski muzej jih bo po izteku roka nadomestil z reprodukcijami. Mušičev zgodnji avtoportret, ki so ga odkupili na dražbi v Trstu, in je ena pomembnejših umetnikovih slik, pa se bo v Narodno galerijo vrnil zgodaj jeseni.

K razstavi je s svojo evidenco Mušičevih del, najobsežnejšim arhivom Mušiča v Sloveniji, in organizacijskim delom prispevala tudi Moderna galerija. Iz njene zbirke prihajata delo Preprosta ograda (1960) in arhivsko gradivo. Umetnostna galerija Maribor je za razstavo posadila tri dela iz svoje zbirke (v njej je sicer deset Mušičevih del), ki so nastala v času umetnikovega bivanja in delovanja v Mariboru sredi tridesetih let 20. stoletja: Polje, Štajerska vas in Vstajenje.

Eden od velikih samotarjev 20. stoletja
Razstavo sta postavila direktor Leopoldovega muzeja Hans-Peter Wipplinger in Ivan Ristić. Ristića pri Mušiču navdušuje predvsem njegov individualizem in da se nikoli ni zmenil za zahteve trga. Vsaka prava in dobra umetnost mora izražati umetnikovo notranje življenje, je bil prepričan Mušič. Prav zato spada po Ristićevih besedah med velike individualiste, velike samotarje umetnosti 20. stoletja, med katerimi omenja še Alberta Giacomettija, Francisa Bacona in Luciana Freuda.

Podobe kraške zemlje in izmučenih trupel preteklosti
Zoran Mušič se je rodil leta 1909 v Bukovici na Primorskem. Kot slikarski, grafični in risarski mojster je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom, tematsko pa se posvečal predvsem krajinam z dalmatinskimi oslički, drevesi in prstjo, tihožitja in portreti. Med zadnjimi so posebej presunljivi portreti njegove žene Ide.

V svojem likovnem svetu se je ves čas vračal na Kras, nanj pa je pomembno vplivala tudi tragična izkušnja koncentracijskega taborišča. Leta 1944 so ga odpeljali v Dachau, kjer so nastale pretresljive risbe izmučenih sointernirancev in v nemi krik ujetih trupel. Te podobe so se v sedemdesetih letih vrnile v Mušičev slavni cikel Nismo poslednji, s katerim je slikar človeštvu nastavil zrcalo v večen opomin.

Med Slovenijo, Italijo in Francijo
Z upodabljanjem konjičkov je pritegnil zanimanje evropske javnosti, s ciklom Nismo poslednji pa je dosegel svetovno prepoznavnost. Zaradi izjemnega umetniškega ugleda in visoke kakovosti del, pa seveda razgibane življenjske poti, imajo Zorana Mušiča za svojega tako Slovenci kot Italijani in Francozi. Umetniku, ki je obogatil ne le slovensko, marveč tudi svetovno likovno ustvarjalnost, se je Slovenija poklonila leta 1979 z Jakopičevo nagrado in leta 1991 s Prešernovo nagrado za življenjsko delo, če izpostavimo le najvišji državni priznanji za dosežke na umetniškem področju.

Leopoldov muzej, kjer bo Mušičeva razstava na ogled do 6. avgusta, stoji v dunajski Muzejski četrti, ki letno pritegne 3,8 milijona obiskovalcev. Razstavo podpira tudi Slovenski kulturno-informacijski center na Dunaju SKICA. Odprtja se bosta udeležila minister za kulturo, ki opravlja tekoče posle, Tone Peršak in državna sekretarka Damjana Pečnik.