Ob tej priložnosti v Trstu poteka tudi simpozij, posvečen umetnosti Zorana Mušiča, zlasti poglavju, ki se navezuje na umetnikovo težko izkušnjo koncentracijskega taborišča, in pretresljivim likovnim stvaritvam, ki so iz tega vzklile.

Po uvodnih nagovorih Fabia Vallona, predsednika Vsedržavnega združenja partizanov Italije (VZPI-ANPI – na tržaškem sedežu so leta 2016 našli risbe), in Maura Gialuza, predsednika IRSML-ja, je o Mušiču v muzeju Revoltella spregovorila direktorica Mestnih muzejev in knjižnic v Trstu Laura Carlini Fanfogna. Sledilo je predavanje zgodovinarja Franca Cecottija, ki je zaslužen za najdbo risb.

V goste so povabili tudi kustosa Narodne galerije v Ljubljani Andreja Smrekarja, ki je spregovoril predvsem o Mušičevih delih v galeriji, iz Moderne galerije pa sta udeležence nagovorila direktorica Zdenka Badovinac in kustos Marko Jenko. Ta je spregovoril na temo šoe v moderni umetnosti.

Risbe taborišče Dachau
Simpoziju je sledilo odprtje razstave risb, ki jih je Cecotti 20. julija 2016 povsem naključno našel med pregledovanjem arhiva na tržaškem sedežu Vsedržavnega združenja partizanov Italije. V mapi, na kateri je pisalo Risbe taborišče Dachau, je bilo shranjenih 23 risb, katerih avtorstvo je Cecotti v hipu prepoznal. Kdor koli je videl Mušičev znameniti cikel Nismo poslednji, ni mogel spregledati nezgrešljive poteze tega velikana slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. In tudi motivika je bila dobro poznana s skoraj 20 let mlajših platen - to so mrliči in umirajoči trpini, ki so se Mušiču za vselej zakoreninili v spomin. In če jih je v času internacije v Dachauu risal po neposrednem spominu, jih je v sedemdesetih letih po dolgih letih odmika k drugi tematiki moral znova predelati in prenesti na platno.

S slikarjevim podpisom
Podobe so narisane s svinčnikom, črnilom, včasih pa črnilom, pomešanim v vodo. V večji meri so datirane s pripisom Dachau 1945, Mušič pa jih je signiral tudi s priimkom, ki tedaj še ni izgubil strešic. Nekatere risbe spremljajo slovenske besede, večina pa je oštevilčenih.

Cecotti je v dogovoru z združenjem nekdanjih političnih deportirancev ANED, s katerim partizansko združenje deli sedež in tudi arhiv, Mušičeve risbe predal Muzeju Revoltella. Še ena Mušičeva dachauska risba pa je prišla na dan iz arhiva Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine. Muzej Revoltella bo z Mušičevimi deli upravljal za dobo 50 let z možnostjo podaljšanja.

Najdba risb je zares izjemna, saj z izjemo zapuščine, ki je po umetnikovi smrti ostala v lasti pred kratkim umrle vdove Ide Cadorin, nikjer ne obstaja zbirka s toliko Mušičevimi dachavskimi risbami. Najverjetneje jih je tržaškemu združenju izročil neznanec po vrnitvi iz taborišča.

V Dachauu sem našel svojo resnico
Kot se je Mušič pozneje spominjal, je v Dachauu risal na skrivaj, zlasti v obdobju dveh tednov, ki ju je preživel v revirju taborišča, kamor SS-ovci niso vstopali. "Ležali smo na nadstropnih pogradih, vsako jutro so se okrog mene kopičila trupla, eno na desni, eno na levi, dve zgoraj, dve spodaj ... Res nisem mogel, da ne bi skiciral teh podob smrti. Zatem sem risbe skrival pod srajco," se je spominjal leta 1995 ob robu velike retrospektive v pariškem Grand Palaisu. "V Dachauu sem našel svojo resnico," je še razmišljal.

Razstava z naslovom Zoran Mušič, osteklenele oči - gre za pripis, ki ga je razbrati na eni najdenih risb - bo na ogled do 2. aprila.