Na razstavi, ki jo bodo odprli danes ob 20.00, se torej osredotočajo na desetletje, v katerem je nastalo največ teh del. Gre za zlata leta polarodia, pravzaprav so se ta začela že desetletje prej, ko so k polaroidu kot avtorski fotografiji pristopili Milan Pajk s svojo serijo Hi, America, Franci Virant s serijo polaroidnih portretov in Janez Pukšič, ki ga je zanimal odtis posnete podobe na neki drug nosilec, s tem pa tudi nova kakovost končne podobe. Mehkoba je tisto, kar je v središču Pukšičevih odtisov na izdelan papir, torej tisti učinek slikarskega sfumata.
S postopkom transferja se je začel ukvarjati leta 1995, še pred tem, ko je bil le-ta še istega leta predstavljen tudi na Photokini, ki vsaki dve leti na ogled ponuja najnovejše tehnologije na področju fotografije.
Metafizični akti s poudarjeno dvojnostjo
Fotograf je pri svojem delu kombiniral prenos podobe oziroma posnetka, t. i. valjan polaroid (image transfer) in prenos emulzije (emulsion transfer). Danes najbolj poznan kot fotograf kulinarike bo na razstavi predstavljen z drugačno motiviko. Na ogled so metafizični akti, kot v galeriji opisujejo podobe, kot sta ženski akt z masko v ateljeju in ženski akt pred zidom, pri katerem je poudarjena dvojnost – delitev podobe in akta po polovici, poudarjen kontrast med svetlim in temnim, senca, ki pada na obe strani telesa.
Sledijo akti, kjer je telesnost v ospredju. Luč je povsem razblinila interjer in ustvarila fantazmatskost, protagonistke pa največkrat nastopajo z masko in delujejo kot lutke. Tudi v teh podobah so prisotni elementi metafizičnega slikarstva, ki povezujejo realno in sanjsko, materialno in transcedentno, telesno in duhovno. Razvoj motiva prinese vse večje osvobajanje telesa svoje materialnosti in njegovo razkrajanje v svetlobi.