O mestu blišča in njegovih impresionistih je govoril ves svet, estetika 'belle époque' je prevzela vse od umetnosti do mode in oblikovanja, v 'mesto luči' pa so se počasi že naseljevali umetniki, ki so s svojimi avantgardnimi smermi radikalno zarezali v umetniški svet.

Ne preseneča, da številni tujci prav to obdobje najpogosteje povezujejo s francosko prestolnico, tedanji arhitekturni spomeniki, četrti in kavarne, kjer so se zadrževali znameniti umetniki, pa so danes med najbolj poljubljenimi turističnimi postanki.
V zlato dobo Pariza okoli leta 1900, ko je mesto uživalo blagostanje, ki sta mu ga zagotavljala kolonializem in cvetoča trgovina, popelje aktualna razstava v pariški Petit Palais. Na postavitvi, ki bo odprta do 17. avgusta, je na ogled okoli 600 eksponatov, ki slikajo čas opevane belle époque. Na ogled so slike, skulpture, plakati, filmi, fotografije, tudi pohištvo, nakit, celo jedilniki restavracij. Ogledati pa si je mogoče še številne znanstvene in tehnološke izume te dobe.
Vzdušje v mestu je kipelo od optimizma, je po poročanju Guardiana obdobje opisal novi direktor Petit Palaisa Christophe Leribault. Življenje v Parizu je bilo ena velika zabava, kakršna koli slutnja o izbruhu velike vojne je bila daleč stran. Tudi ko je bila tako rekoč pred vrati, so jo prepričani, da bo končana v nekaj mesecih, vsi veselo pozdravili.
Čas preloma stoletij je bil, ne zgolj v Parizu, umetniško pisan, sočasno so bivale različne umetniške smeri. Prav tedaj so postavili tudi stavbo Petit Palais, kjer danes domuje znano razstavišče, s svojo večjo 'sestro' pa je bila po načrtih Charlesa Giraulta postavljena za veliko razstavo Exposition Universelle, ki so jo med 15. aprilom in 12. novembrom leta 1900 pripravili, da bi proslavili dosežke preteklega stoletja in pozdravili razvoj prihajajočega.
Umetnost art nouveau predstavljajo dela umetnikov, kot so Gallé, Guimard, Majorelle, Mucha in Lalique, dosežke cenjenih impresionistov umetnine Moneta, Renoirja in Pissaroja, prehodno obdobje k modernim smerem, ki so bile tik pred vznikom, pa postimpresionist Cézanne. Tu so še dela simbolistov in skulpture vodilnega kiparja tistega časa, Rodina.
Težko najdemo toliko umetniških velikanov na kupu, kolikor jih je v prvem desetletju 20. stoletja gostil Pariz. Mojstri iztekajoče se dobe so se počasi poslavljali, (Lautrec je umrl leta 1901, Gauguin 1903, Cezanne 1906), mesto pa je bilo pravi magnet za nove likovne sile iz tujine. Ti so se naslonili na dosežke svojih vzornikov (post)impresionistov in nadaljevali revolucionarno ignoriranje akademskih pravil.
Umetniki, ki bodo usmerili tok 20. stoletja
Življenje v Parizu je bilo sorazmerno poceni, v kavarnah je bilo živahno, številne umetniške akademije so omogočale dostop do modelov, umetnostnozgodovinsko lekcijo, ki jo je ponujal Louvre, je bilo težko preseči. Mladim umetnikom, ki se niso bili pripravljeni podrediti zahtevanemu okusu, je bil bistven tudi dovolj živahen trg zbiralcev, ki so znali prisluhniti modernim likovnim tokovom.
Leta 1904 sta v Pariz prišla Pablo Picasso in Constantin Brancusi, leto pozneje Jules Pascin, leta 1906 Amedeo Modigliani, Juan Gris in Gino Severini, 1909 Jacques Lipchitz, 1910 Marc Chagall in 1911 Chaim Souitine. Fauvisti z Matissom na čelu so leta 1905 na jesenskem salonu šokirali s svojimi živimi barvami, Picasso se je kmalu posvetil svojim znamenitim Avignonskim gospodičnam.
Umetniki so večinoma gravitirali v ozke ulice Montmartra, najemali so stanovanja dotrajanih stavb brez tekoče vode in elektrike, z enim samim straniščem, ki je moralo zadostovati za celotno stavbo. A vino v kavarnah je bilo poceni, dogajanje v zdaj znamenitih Moulin de la Galette in Moulin Rouge vedno dovolj vznemirljivo.

Trmasto vztrajanje v depresivni revščini
Umetniki, ki so v Pariz pripotovali z vseh koncev Evrope, da bi le lahko bivali v središču umetniškega dogajanja, so bili "bohemske revščine" navajeni. V izredno klavrnih okoliščinah je bival Modigliani, ki je pogosto ostajal pokrit v postelji, saj si ni mogel privoščiti oglja ali lesa, da bi si ogrel ledeno sobo. V času bivanja na Cite Falguiere leta 1909 si je sobo potresel z insekticidom, da bi se obvaroval pred množico bolh, ščurkov in podgan, ki jih je bilo povsod polno. A v udoben dom domače Italije se umetnik, ki ga je življenje na robu prezgodaj stalo življenja (zaradi tuberkuloze je umrl star 35 let), ni želel vrniti. Drugačna je bila usoda njegovega prijatelja, občasno tudi tekmeca, ki je bil v svojih prvih letih v Parizu prisiljen jesti tudi oglodano klobaso, ki jo je privlekla s ceste. To je bil Pablo Picasso, ki ni dočakal le lepe starosti - v Mouginsu v Franciji je leta 1973 umrl star 91 let -, ampak tudi eno najuspešnejših umetniških karier stoletja.