S Karlom Dobido so Pilona gotovo vezale tesne vezi, saj obstaja obsežna korespondenca med obema. Pilon se je Dobidi oglašal s svojih številnih popotovanj in iz mest, kjer je študiral ter iskal svoj prostor pod evropskim umetniškim soncem. Iz časa, ko je študiral v Pragi, je Pilon prijatelju Dobidi v pismu odkrito priznal: "… visim torej še v zraku, in ker nimam še trdnih tal, se ne upam ničesar podvzeti; prej premislim, kje bi se mogel usidrati."
V Zali razstavljene risbe, grafike in ilustracije so tudi iz tega Pilonovega praškega časa, pa iz obdobja, ki ga je preživel v Firencah. Večino seveda predstavljajo dela iz Pariza, v katerem je Pilon najdlje bival v tujini in kjer je bil živa legenda za mnoge slovenske umetnike, ki so z njegovo pomočjo in z njegovimi zvezami našli svoj prostor v tej prestolnici umetnosti. Nasploh značilno je bilo za Pilona, da se ni nikjer dokončno ustalil in da je v svoji umetniški praksi poskusil vse mogoče, bil slikar, grafik, risar, ilustrator, karikaturist, fotograf, pa pisatelj, filmski sodelavec in še kaj. V enem izmed zadnjih intervjujev za takratno ljubljansko televizijo (1970) je spet odkrito in brez zavor priznal, da ga je življenje oblikovalo po svoje, ga zanašalo na vse strani, ga tudi spodnašalo.

Ob letošnji stoletnici začetka prve svetovne vojne pa lahko spomnimo tudi na to, kako jo je doživel Pilon sam. Za začetek tega spominjanja naj nam bo v oporo podatek, da se je po naključju Pilonova razstavna pot začela v Parizu. Leta 1919, v času mirovne konference, je bila v Petit Palaisu razstava del jugoslovanskih umetnikov in vanjo so vključili tudi nekaj Pilonovih akvarelov, ki jih je naslikal v ruskem ujetništvu. Omenjeni Karel Dobida je takrat v časopisu Jugoslavija med drugim o teh akvarelih zapisal: "To je njihov preprosti način izražanja, obenem pa za umetnika njegovih let, ki razen risarskega pouka na goriški realki, kjer je študiral, nenavadno sigurna oblikovalna zmožnost. Kakor je po vsebini samostojen in neodvisno tvoren značaj, si je tudi tako rekoč sam ustvaril svojo tehniko, svoj slog." Seveda so bili ti Pilonovi zgodnji likovni koraki skromnih formatov in v akvarelni tehniki, saj si česa drugega tam v ujetništvu v daljnem Lipecku pri Tambovu, kjer je dočakal tudi razpad carske Rusije, ni mogel privoščiti. Seveda pa je ta zanimivi svet slikovite stare Rusije umetnika pritegnil s svojim sejemskim dogajanjem, s prizori, ki jih je opazoval skozi okno in ki večinoma predstavljajo neposredno življenje na ulicah in trgih. Večino teh ohranjenih akvarelov hranijo v stalni zbirki Pilonove galerije v Ajdovščini, ki je seveda referenčna zbirka tega našega slikarskega ekspresionista. Njegov pravi umetniški razvoj se je potem šele prav začel, po njegovi vrnitvi v Ljubljano, kjer je tudi prav s svojimi akvareli iz ruskega ujetništva v Jakopičevem paviljonu požel prve domače uspehe.

Ne bo odveč, če spomnim še na izjemno dragoceno pričevanje samega Pilona o njegovem življenju in umetnosti, o njegovih dogodivščinah in tem, kako ga je zavleklo sem in tja, ki je izšlo v knjižni obliki leta 1965 z zgovornim naslovom Na robu in na dopolnjeno izdajo, ki je izšla pri Založbi Mladinska knjiga pred šestimi leti. Obe sta seveda opremljeni z izvirnimi ilustracijami samega umetnika in sta tudi po tej plati mini galerija tega hudomušnega tvorca.
Iztok Premrov, TV Slovenija