Fotografinja iz La Manche je ena od štirinajstih španskih fotografskih imen, ki bodo do 11. marca v Ljubljani na ogled na razstavi Drugi pogled. Gre torej za skupinsko razstavo, ki predstavlja velik del avtorjev z obširnega seznama prejemnikov državne nagrade s področja fotografije, ki jo je leta 1994 ustanovilo ministrstvo za kulturo Španije.
Po vrsti sodelovanj želi veleposlaništvo Španije v sodelovanju z Narodno galerijo s tokratno postavitvijo predstaviti špansko realnost, pisano, toplo, a tudi črno-belo grenko zgodovino dežele ter razvoj tamkajšnje fotografije v zadnjih šestih desetletjih.
Cristina Garcia Rodero je 15 let lovila trenutke z raznih španskih festivalov in podobe povezala v serijo Prikrita Španija (España Oculta), ki je navdušila mednarodno javnost, del zbirke pa je odkupil celo Center za etnografske študije Paula Gettyja. To pove o etnološki in dokumentarni vrednosti del te fotografinje, ki se je Magnumu pridružila leta 2005. Vendar estetska vrednost njenih fotografij zaradi dokumentarnega pomena ne trpi in ko so pozneje fotografinjo začeli zanimati obredi na Haitiju (na pričujoči razstavi je, na primer, na ogled fotografija dečka, ki na hrbtu nosi kozlička k žrtvovanju), so te leta 2001 razstavili na Beneškem bienalu.

Dva vidika, torej, ki sta skupna skoraj vsem razstavljenim delom. Ta na eni strani popeljejo po pomembnem obdobju v zgodovini španske fotografije in pokažejo na močno izraznost kakovostnih španskih fotografov, na drugi pa odpirajo univerzalna vprašanja o odnosu med moškim in žensko, med ljudmi, o žalosti in veselju, o strahu in hrepenenju.

Roke, noge, otroštvo, stopnice, religija, telesa, ezoterika
Naslov razstave Drugi pogled se ne nanaša toliko na posebno sposobnost fotografov, da v svoj objektiv ujamejo tisti, drugim spregledljiv, neviden pogled, ki v bistvu obsega tako pomembno zgodbo. Tudi na to. Vendar Drugi pogled je mišljen predvsem v smislu drugačnega vzporejanja dela teh slogovno precej različnih fotografov, ki so ustvarjali v čisto drugem slogu in času.

Razstava ni zastavljena kronološko, ampak tematsko in na ta način stopi njihovo sicer slogovno lahko povsem različno delo v dialog. Tu je sklop Nog, ki jih je Toni Catany ujel poplesujoče v sublimnem odsevu svetlobe, Alberto García-Alíx pa hladne na mrtvaški mizi. Na fotografiji enega od pionirjev španske fotografije po državljanski vojni Carlosa Péreza Siquierja počivajo Roke na glavi starejšega možakarja, ki z modrino morja v ozadju 'slika' Barvo juga. Roquetas de Mar, kot je naslov fotografiji iz leta 1973. Ouka Leele pa je konec osemdesetih let v svojem poetičnem slogu z belima usnjenima rokavicama na monokromnem zelenomodrem ozadju ujel ritem in barvitost Flamenca.
Joan Colon je še eden od fotografov, ki so po besedah kustosov razstave Carmen de la Guerra in Martína Javierja Díeza Ballesterosa fotografirali 'ponižno Španijo', obremenjeno z razvojnim zaostankom in zagrnjeno v črnino, razpeto med revščino in ponovnim vzpostavljanjem razvoja. Morda njegovo delo na tej razstavi najbolje ponazori celoten koncept povezovanj umetnikov z iskanjem vizualnih zaporednih povezav, skupnih določenim segmentom njihovih opusov. Joan Colon je na razstavi zastopan z eno samo serijo Ulica, ne pozabimo, serijo, ki je po mnenju kustosov za avtorja tudi najbolj reprezentativna, prisoten v več sklopih. Med letoma 1985 in 1961 je Colon na neki španski ulici ujel podobe, ki govorijo o Otroštvu, Parih, Množicah in še čem. Takšne povezave, soočenja sorodnih motivik različnih fotografov različnih obdobjih, pa obenem ne zasenčijo fotografove individualnosti.
'Galerija zapuščenih ogledal'
Cristina Garcia Rodero je zgoraj naveden uvodni stavek nadaljevala z besedami, da je skušala fotografirati najpolnejše in najintenzivnejše trenutke v življenju teh likov tako v njihovi preprostosti kot privlačnosti, z vso notranjo močjo. Ta je bila osebni izziv, »ki mi je dal moč in razumevanje. V to sem položila vse svoje srce.« Tudi to, torej odsev umetnika, je eden od pogledov razstave, ki jo Javier Díez Ballesteros poimenuje 'galerija zapuščenih ogledal'. Fotografije niso le zrcalo družbe, ampak vanje svoj pogled položijo tudi umetniki, avtorji, ki se v njih predstavijo ravno nasprotno, z zrcalno podobo družbe, ki jo slikajo.
Takšno 'zrcaljenje' ni lastno le fotografiji, ampak tudi preostali (ne zgolj) vizualni umetnosti. Vendar je verjetno fotografija tista, pri kateri najbolj začutimo zamrznitev določenega trenutka, zaustavitev časa neke dežele ali človekove sledi - tiste pred in tiste za objektivom.