Zgodbe tistih posameznikov, ki so se uprli Hitlerju in njegovi politiki, bili zaradi tega označeni za izdajalce in ostali tabutema tudi po koncu druge svetovne vojne, so prikazana s pomočjo fotografij, pisem in drugih dokumentov. Ti osvetljujejo pogum kakih 20.000 ljudi, ki so tvegali svoja življenja in Jude preskrbovali s hrano, streho nad glavo ter delovnimi mesti.

Skrajni čas za poklon
"Njihovi dosežki so bili povsem pozabljeni, s spominskim centrom pa jih želimo vrniti v naš spomin," je ob odprtju Spominskega centra nemškega odpora povedal njegov direktor Johannes Tuchel. "Veliko muzejev in spomenikov je posvečenih žrtvam nacizma, noben pa se do zdaj ni posvečal izključno tem junakom," je še dodal. Po njegovem mnenju takšnega spomenika do zdaj niso postavili zaradi občutljivega odnosa Nemcev do odporništva v tretjem rajhu.

Simbolna je tudi lokacija centra, ki se nahaja v berlinskem predelu Mitte. "Je le lučaj stran od nekdanje tovarne čopičev, kjer je Otto Weidt nudil zatočišče gluhim in slepim Judom ter možnost, da v miru delajo pod Hitlerjevo vladavino," je po poročanju časopisa Berliner Zeitung povedal Andre Schmitz, načelnik oddelka za kulturo na berlinski občini.

Deset junakov na rešeno osebo
Danes vemo, da je s pomočjo Nemcev holokavst preživelo kakih 5.000 Judov, ni pa znano, koliko ljudi jim je pri tem pomagalo. Strokovnjaki ocenjujejo, da naj bi pri skrivanju enega človeka pomagalo približno deset ljudi.

"Kje bi bil danes, če teh ljudi ne bi bilo?"
Stalna razstava predstavlja predvsem javnosti do zdaj bolj kot ne nepoznane posameznike. Med temi izstopa kot najbolj znano ime Oskarja Schindlerja. Če ne prej, je svet njegova prizadevanja spoznal s Spielbergovim filmom Schindlerjev seznam leta 1993. Na postavitvi v Berlinu so na ogled fotografije in zapisi moža, ki je v svoji tovarni zaposloval več kot 1.100 Judov in jih tako rešil pred deportacijo v koncentracijska taborišča.

A tudi manj znane zgodbe niso nič manj ganljive. Peter Michalski, čigar družina v je skrivališču preživela leto 1944, meni, da je bil že skrajni čas za poklon tistim, ki so pomagali ljudem, kot je on sam. "Kje bi bil danes, če teh ljudi ne bi bilo?," se je vprašal med opazovanjem fotografije svoje družine in misel sklenil z besedami: "Odgovor je preprost: ne bi me bilo."

Njegova mati Lilli Michalski se je rodila v judovski družini, a je skupaj z možem Herbertom prestopila v katolištvo. Zaradi tega se je sprva izognila deportaciji v taborišča smrti, medtem ko njenim sorodnikom leta 1941 to ni uspelo. A pozneje je postajalo tveganje vse večje, zato se je družina leta 1944 potuhnila v skrivališče, pri tem pa ji pomagalo več Nemcev, ki so organizirali tudi njen pobeg iz Nemčije.

M. K.