Zbirka družine Czartoryski, ki je vzbudila zanimanje poljske vlade, je stara več kot dve stoletji, njena ocenjena vrednost znaša dve milijardi ameriških dolarjev.

Zasebna zbirka družine Czartoryski je trenutno v hrambi Narodnega muzeja v Krakovu, ki ga upravlja poljsko ministrstvo za kulturo. Pooblaščenec ministra za kulturo Jaroslaw Selin je načrt o vladnem odkupu zbirke, ki vključuje okoli 1.000 del, razkril v torek med razpravo o odkupih umetnin v poljskem parlamentu.

Z odkupom bi po Selinovih besedah Poljska in njeni državljani postali lastniki ene najvišje ocenjenih umetniških zbirk na svetu, ki vključuje znamenito da Vincijevo delo Dama s hermelinom, za katero številni poznavalci menijo, da po umetniški vrednosti presega celo samo Mono Lizo.

Princesin dar
Zbirko je leta 1801 ustanovila princesa Izabela Czartoryska, ki je po tretji delitvi Poljske leta 1795 skušala zaščititi dela poljskih in evropskih umetnikov.

Poljski minister za kulturo Piotr Glinski je v sredo napovedal, da se mora poljska vlada glede odkupa zbirke pogoditi s predsednikom Fundacije princese Czartoryske, princem Adamom Karolom Czartoryskim, ki živi v Madridu. Ministrstvo si želi z odkupom zagotoviti, da bi umetniška dela iz zbirke za vselej ostala na Poljskem.

Iz fundacije Czartoryski so sporočili, da bi se odkup zbirke utegnil pravno zaplesti, saj naj je ne bi bilo mogoče seliti ali deliti.

Je podlasica v resnici vojvoda?
V zadnjih letih nam je napredek tehnologije - natančneje, tehnologija reflektivnega osvetljevanja - ponudil nov vpogled v eno najslavnejših da Vincijevih slik. Stroka, ki zdaj lahko "pokuka" pod nanose plasti barve, ugotavlja, da je mojster najprej naslikal portret dame brez hermelina, nato pa nanj naslikal še dve različici hermelina, ki se razlikujeta po krznu.

Obenem so se pojavile tudi nove teorije o zgodovini in nastanku Dame s hermelinom. Po eni izmed njih je da Vinci hermelina na sliko vključil zato, da bi z njim ponazoril ljubimca portretiranke. Na sliki je namreč Cecilia Gallerani, ljubica milanskega vojvode Ludovica Sforze, ko je imela 16 ali 17 let. Leonardo je sliko naslikal leta 1490.

Portretiranka, katere oblačila nam povedo, da ni šlo za bogato plemkinjo, se v rahlem zasuku ozira za svojo levo ramo, stran od slikarja oziroma gledalca. Kot je značilno za renesančni portret, je največ pozornosti namenjene obrazu in rokam upodobljenke, vendar nič manj ne pritegne hermelin oziroma podlasica, ki jo drži v rokah. Ta je bil nosilec simbolike čistosti, saj je veljalo, da hermelin raje umre, kot da bi si umazal svoj čist, bel kožušček. Tega so uporabljali za obrobe in druge fine detajle plemiških oblačil, aristokracija pa je imela hermeline pogosto tudi na svojih domovih kot ljubljenčke.

Kdo si je zaželel hermelina v portretu?
Ludovico Sforza je bil v 18 letih, kolikor jih je Leonardo preživel v Milanu, umetnikov glavni mecen; na mestnih ulicah je bil znan kot "beli hermelin". Po eni teoriji je umetnik hermelina dodal sam, da bi se tako prikupil svojemu zaščitniku, po drugi pa naj bi ga za žival prosila portretiranka, ki je hotela, da bi se milanski dvor nedvoumno zavedal njune zveze.