Poljsko slikarstvo okoli leta 1900. Impresionizem in simbolizem je naslov razstave, ki jo v Narodni galeriji odpirajo danes in bo na ogled do 7. junija. Na ogled je 77 slik 23 poljskih slikarjev, ki so najbolj zaznamovali likovno ozračje na poljskem na prelomu iz 19. v 20. stoletje.

Sto let po prvi predstavitvi slovenskega slikarstva na Poljskem
Gre za prvo predstavitev poljskega umetniškega snovanja tega obdobja v Sloveniji, postavitev pa je nastala v sodelovanju Narodne galerije in Narodnega muzeja v Varšavi. Ideja za takšno predstavitev se je porodila lani, torej stoletje zatem, ko so slovensko slikarstvo prvič predstavili na Poljskem. Dela Riharda Jakopiča, Mateja Sternena, Matije Jame, Ivana Groharja in Petra Žmitka so predstavili marca 1908 v Društvu za spodbudo lepih umetnosti. Šlo je torej za slikarje, ki si niso prizadevali le uresničiti lastnih zanimanj in ustvarjalnih ambicij, temveč tudi oblikovati narodno šolo v slovenskem slikarstvu, ki bi se razlikovala od evropskih umetniških dosežkov na prelomu stoletij. V Krakovu je bil izraz takšnih teženj ustanovitev Društva poljskih umetnikov Sztuka leta 1897. To si je prizadevalo za dvig splošne ravni narodne umetnosti in manifestacijo njene drugačnosti v mednarodnem prostoru.
Od impresionizma do prvih sledi ekspresionizma
In prav likovno snovanje nekaterih ustanoviteljev društva in poznejših članov lahko spremljamo na razstavi v Narodni galeriji. Med drugim so na ogled pozna dela Józefa Chełmońskega in Aleksandra Gierymskega, ki so izžarevala razpoloženjskost simbolističnega slikarstva. Władysław Podkowiński in Józef Pankiewicz veljata za prva predstavnika impresionističnega toka v varšavskem središču. Skozi svetlobo in barvitost nabite krajinske študije spremljamo delo Juliana Fałata in Leona Wyczółkowskega. Nadaljnja ustvarjalnost teh umetnikov pa se je razvijala v smeri simbolizma, ki ga spremljamo na njunih poznejših delih, ki se znatno razlikujejo po obliki in vsebini.

Slike Józefa Mehofferja izžarevajo tok dekorativno-simbolistične umetnosti. Tukaj je še simbolistična ustvarjalnost Jacka Malczewskega, avtorja zagonetnih kompozicij s simboliko, ki se nanaša na področje religije, mitologije, eshatologije, zgodovine naroda, pa tudi na kondicijo človeka in umetnika v sodobnem svetu.

Slike manjših dimenzij umetnika Jana Stanisławskega, ustanovitelja sodobne katedre za krajino v krakovski Šoli lepih umetnosti, razkrivajo novatorske dosežke v panogi krajinskega slikarstva.

Dela ustanoviteljev in prvih profesorjev na tamkajšnji Šoli lepih umetnosti so polna simbolističnih teženj, ki so varšavskem slikarstvu naraščala prav okoli leta 1900. Na ogled so skrivnostni, mračni portreti in prizori v notranjščinah Konrada Krzyżanowskega, kompozicije z značilnostmi secesijske dekorativnosti Kazimierza Stabrowskega ter monumentalne, simbolistične krajine Ferdynanda Ruszczyca. Tok dekorativno-simbolističnega slikarstva s secesijsko stilistiko izražajo impresivna platna Edwarda Okuńa.

Na ogled so še svetle pleneristične študije Jana Ciąglińskega, ki je ovekovečil utrinke s številnih potovanj po južni Evropi in Bližnjem vzhodu. Prezgodaj umrli Ludwik De Laveaux je za seboj pustil razpoloženjske krajine in mračne, skrivnostne simbolistične kompozicije. Poleg slednjega sta v Franciji ustvarjala še Olga Boznańska in Władysław Ślewiński, pripadnik sintetizma in edini Poljak v skupini Pont-Aven, zbrani okrog Paula Gauguina. Postavitev pa sklene pregled tokov predstavitev del umetnikov mlajše generacije Wojciecha Weissa in Witolda Wojtkiewicza. Njuna izrazito subjektivna ustvarjalnost, ki se je sklicevala na skrivnosti človeške psihe, je bila že ekspresionistično obarvana.
M. K.