Današnji gledalec bi morda posumil, da je nevesta v visoki nosečnosti, vendar pa gre tu le za njeno držo oziroma modo tistega časa. Foto: National Gallery
Današnji gledalec bi morda posumil, da je nevesta v visoki nosečnosti, vendar pa gre tu le za njeno držo oziroma modo tistega časa. Foto: National Gallery
Jan van Eyck: Portret zakoncev Arnolfini
Ogledalo je detajl, ki je zbujal pozornost tudi številnih kasnejših slikarjev. Spomnimo se le Velazquezovega dela Las Meninas.
Jan van Eyck: Portret zakoncev Arnolfini
Portretiranca sta upodobljena pri sklepanju zakonske zveze.

Danes je takšen portret obvezni del vsake poroke, fotografi pa poskušajo s svojimi aparati ujeti prav vsako podrobnost slavja. Včasih je bilo treba za takšno sliko pozirati precej dlje časa, za storitev pa je bilo treba odšteti tudi mnogo znatnejšo vsoto denarja, zlasti če ste si za slikarja izbrali enega najbolj cenjenih flamskih slikarjev tistega časa.

Italijana v flamskem okolju
Jan van Eyck je potret naslikal leta 1434, dve leti potem ko je dokončal poslikavo znamenitega Gentskega oltarja. V nekem inventarju sta bila portretiranca označena kot Arnoul de Fin in njegova žena, zaradi česar so umetnostni zgodovinarji vse od sredine 19. stoletja par identificirali kot Giovannija Arnolfinija in Giovanno Cenami. Oba sta prihajala iz trgovskih družin iz Lucce, vendar pa sta vrsto let živela v Brugesu.

Svetost zakonske zvestobe
Obstaja več teorij o tem, kaj je upodobljeno. Ena izmed napačnih interpretacij na primer namiguje, da gre za upodobitev moža, ki prerokuje svoji ženi. Pred seboj imamo podobo moža, ki je dvignil svojo desnico v prisego, prav tako kot danes to storijo ženini, ko obljubijo da bodo zvesti možje. Zvestoba je poudarjena še z dvema simboloma. To namreč zaznamujejo tudi psiček in sandale, ki si jih je Arnolfini sezul, s čimer je zaznamoval svetost kraja, na katerm stoji, torej svetost samega zakramenta.

Predmeti kot nosilci dodatnega pomena
Tudi sicer je soba polna vsakdanjih predmetov, ki so nosilci večjega simbolnega pomena. Pomaranče, ki jih vidimo na okenski polici in skrinji, so na eni strani krščanski simbol raja, v tem primeru pa bi lahko poudarjale bogastvo portretirancev, saj so si takrat v Brugesu tovrstno sadje lahko privoščili le najbogatejši.

Na okvirju postelje najdemo kip sv. Marjete, zavetnice porodnic, zanimiv pa je tudi detajl ene same goreče sveče na svečniku za sedem sveč. Ta zaznamuje nevestino svečo, ki ji jo med obredom preda ženin, sveča pa hkrati zaznamuje tudi božjo prisotnost.

Podoba v podobi
Najbolj znameniti detajl slike je zagotovo konveksno ogledalo na steni. Ogledalo, ki je ključ do razumevanja celotnega dela, je obdano z medaljoni, na katerih so prizori iz Kristusovega pasijona. Če pa se še bolj podrobno osredotočimo na ogledalo, lahko vidimo celotno sobo, vključno z upodobljenim parom in še dvema osebama, ki sta očitno priči poročnega obreda. Ta detajl pojasni tudi napis nad ogledalom, ki pravi Jan van Eyck je bil tukaj (Johannes de eyck fuit hic), kar dodatno poudarja slikarjevo prisotnost kot priča obreda. Ogledalo je tudi učinkovita novost, s katero slikar prostor dejansko razširi.

Maja Kač