Velazquez je na svoji mojstrovini dokazal, da resnično obvlada načela perspektive. Foto:
Velazquez je na svoji mojstrovini dokazal, da resnično obvlada načela perspektive. Foto:
Velazquez: Infanta Margareta, 1656
Infanta Margareta se je kasneje poročila s cesarjem Leopoldom I.
Velazquez: Filip IV., 1644
Velazquez je svojega patrona prvič spoznal leta 1623, in kmalu se je razvilo dolgoletno prijateljstvo.
Velazquez: Venera z ogledalom, 1650
Velazquez je med drugim vplival na slikarje, kot so Monet, Picasso in Dalí.

V Sevilli rojeni umetnik je delo, ki ga danes poznamo pod naslovom Las meninas, naslikal leta 1656, več kot tristo let po njenem nastanku pa umetnostni zgodovinarji še vedno tuhtajo, kaj se skriva za sliko na sliki.

19. stoletje z novim imenom
Delo je dobilo naslov Las meninas (Spletični) relativno pozno, natančneje v sredini 19. stoletja, ko so jo tako poimenovali v katalogu madridskega Prada, kjer delo hranijo še danes. Do takrat so jo namreč kritiki razlagali predvsem kot portret kraljevske družine, šele 19. stoletje pa je opozorilo, da so precej poudarjene tudi stranske osebe na sliki, med katerimi sta tudi spletični, ki skrbita za infantinjo Margareto. Ena izmed teh mladi Margareti ponuja kozarec vode, druga pa se priklanja.

Kdo je kdo?
Na desni strani slike sta nekoliko bolj v ospredju še pritlikavec in pritlikavka, zadaj skrbnica infantinje in nepojasnjena moška figura, čisto v ozadju pa še mož, ki je hodil pred kraljevskim parom in mu odpiral vrata. Prisotnost kralja in kraljice je zaznamovana v ogledalu na zadnji steni, na sliki pa je mogoče videti še slikarja samega, ki stoji pri velikem platnu s paleto in čopičem v roki.

Baročna hipnost
Upodobljen je trenutek, ko kraljevski par vstopi v sobo, in reakcije nekaterih oseb, ki so par že opazile, medtem ko se druge na njihov prihod še ne odzovejo. Par je že opazila pritlikavka in tudi moški v ozadju, tudi ena od spletičen se že priklanja. Infantinja je le obrnila oči proti paru, druga spletična pa njune prisotnosti očitno še ni opazila. Tudi Velazquez ju še ni opazil in zasanjano gleda v prazno. Gre torej za upodobitve nekega trenutka, neke hipnosti, ki je bila značilna za baročno umetnost.

Kaj slika umetnik?
Še danes ni v celoti pojasnjeno, kaj točno je na platnu, s katerim je zaposlen slikar. Ena izmed teorij namiguje, da gre za portret kralja in kraljice, kar pa verjetno ni pravilna opredelitev, saj v Velazquezovem opusu ne poznamo nobenega portreta vladarskega para takšnih dimenzij, kot zaznamujejo naslikano platno. Zaradi istega razloga je malo verjetna tudi teorija, da slika Velazquez Margaretin portret. Po tretji razlagi naj bi bilo platno pred umetnikom še prazno, slikar pa ga bo poslikal s sliko, ki jo že gledamo. Na to, da se samega slikanja še ni lotil, namigujejo tudi barve na paleti, ki še niso zmešane. Slikar je tudi globoko zamišljen, gre torej za trenutek pred umetnikovim končnim navdihom.

Poklon velikim umetnikom
Prizor je postavljen v eno izmed galerij v madridskem Alcazarju, v ozadju pa lahko opazimo kopiji del Jordanesovega in Rubensovega dela. Ti detajli predstavljajo nekakšen hommage starejšim umetnikom. Velazquez je poleg Rubensa in Jordanesa očitno občudoval tudi Jana van Eycka, poklon kateremu je zajet v ogledalu z odsevom kraljevskega para (kot ogledalo na van Eyckovi sliki Zakonca Arnolfini).

Maja Kač