Dogodek v organizaciji Zavoda za kiparstvo naj bi, kot je za MMC povedala direktorica Zavoda Staša Kokot, predvsem pomagal "spremeniti odnos do kiparstva oziroma ga dvigniti na višjo raven". Tudi njen sodelavec in vodja raziskovalne skupine Zavoda Andrej Srakar je tega mnenja. Povedal je: "Kiparstvo je v javnosti zelo malo prisotno," še toliko bolj pa vzbuja skrb stanje na področju javnega kipa, torej tiste umetnostne discipline, ki poleg arhitekture morda celo najbolj definira umetniško komponento javnega bivalnega prostora.
Vsako leto nov kip v Ljubljani
Vendar pa se morda kmalu obetajo boljši trenutki za javno skulpturo, o katere betežnem stanju priča majhno število naročil za javne kipe, ki je značilno za obdobje po osamosvojitvi Slovenije. Vendar se morda obeta izboljšanje. Kot nam povesta Kokotova in Srakar, v zavodu pozdravljajo odločitev Mestne občine Ljubljana, da v strategijo razvoja kulture v Ljubljani vključi tudi namero, da bi v slovenski prestolnici vsako leto postavili en nov javni kip.
"To je skoraj precedens, da se pri nas nekdo odloči podpreti javne kipe. Izjema je nekaj javnih kiparskih simpozijev, kot sta forma vivi v Seči in v Kostanjevici na Krki ter projekt Grosuplje - mesto kipov," pove Srakar, ki povzema pri nas pogosto spregledovano tezo o velikem pomenu kulture oziroma umetnosti za družbeni razvoj. Raziskave dokazujejo, da nevrednostna komponenta (njeni sestavni deli so zapuščinski, izobraževalni, identitetni in drugi vidiki posameznega projekta) pomembno vplivajo na povečevanje celotne ekonomske vrednosti kulturnih dogodkov.

Grosuplje - mesto kipov
O že omenjenem projektu Grosuplje - mesto kipov veliko pohvalnega pove tudi Staša Kokot. Naj na tem mestu zadostuje podatek, da gre za skupno pobudo Občine Grosuplje in Zavoda za kiparstvo, ki na eni strani prispeva h krepitvi identitete Grosuplja, po drugi strani pa omogoča umetniški razvoj slovenskih kiparjev. Podobno poslanstvo ima tudi Gruberjeva galerija na prostem Zavoda za kiparstvo. Gre za razstavo na prostem pred stavbo Arhiva Republike Slovenije, katere program se zamenja vsako leto.
Ta čas so na ogled še skulpture Draga Vita Rozmana. Pod naslovom Prehajanje je Rozman lani junija razstavil dela, ki pomenijo simbolno vez med preteklostjo in prihodnostjo slovenskega naroda. Kokotova pove: "Drago Vit Rozman je s svojimi replikami - tukaj imamo repliko knežjega kamna, tam repliko vojvodskega prestola - želel prikazati prehajanje iz enega obdobja v drugo, iz starega v novo. Ključni objekt pa je portal, skozi katerega vstopimo v nekaj novega."
Javni kip ne more biti umetniško revolucionaren
V nov čas želi vstopiti tudi Zavod za kiparstvo. Njegovi sodelavci si prizadevajo za to, da kiparstvo spet postane del vsakdana in temu je bil namenjen tudi strokovni posvet ob prvi izvedbi dneva kiparstva. Ena od poant razprave je bila, da so ravno javne skulpture tiste, ki naredijo javni prostor živ. Ob presojanju njihove umetniške vrednosti pa je vedno treba misliti na dejstvo - o tem je v svojem spremljevalnem besedilu k razstavi Javna skulptura pisal Aleš Erjavec -, da, "gledano umetniško, takšna dela niso revolucionarna, saj jih mora sprejemati večina ljudi".
Simpozija o položaju javne skulpture pri nas in v Evropski uniji se je udeležilo tudi mnogo gostov iz tujine. Pohvalno je sodelovanje Mestne občine Ljubljana oziroma njenega podžupana Janeza Koželja, zaradi česar lahko upamo, da bo dan kiparstva vendarle uspel prispevati k izboljšanju položaja kiparske discipline pri nas.
Polona Balantič