Razstava je bila prvič postavljena v letu 1999, potem pa je zaradi pomanjkanja prostora obležala v depoju, je povedala avtorica stalne razstave Rolanda Fugger Germadnik. Letos so osrednji del Knežjega dvorca, ki so ga grofje Celjski začeli graditi v drugi polovici 14. stoletja, obnovili, delno tudi z evropskimi sredstvi. Kot je dejala Fugger Germadnikova, se je razstava oblikovno morala prilagoditi novim prostorom, poleg tega pa so jo dopolnili z najnovejšimi izsledki o grofih Celjskih s področja zgodovine, arheologije in umetnostne zgodovine kot tudi z novimi eksponati. Razstava bo obogatena z glasbo, mladim obiskovalcem pa so jo približali tudi z igrali in nekaterimi sodobnimi tehnološkimi rešitvami.
Po mnenju avtorice nova stalna razstava s pisano besedo tudi v angleščini in z eksponati razgrne pred obiskovalca dinamično zgodbo znamenite celjske rodbine, ki se je v poznem srednjem veku v nekaj več kot sto letih bliskovito povzpela med vodilno plemiško elito srednje Evrope. Kot so zapisali v muzeju, začetki grofov Celjskih segajo v čas svobodnih gospodov Žovneških z družinskim sedežem na gradu Žovnek v Spodnji Savinjski dolini, ki so si do leta 1333 pridobili po Vovbržanih podedovano posest v Savinjski dolini s sedežem v Celju, s kopičenjem posesti v last ali fevd ter spretnim dinastičnim povezovanjem pa so svoj ugled okrepili do te mere, da jih je leta 1341 cesar Ludvik Bavarski povzdignil v grofe Celjske, leta 1372 pa še Karel IV. Luksemburški.

Vzpon in padec grofov Celjskih
V času vodstva Hermana II. so si pod zavezništvom ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega pridobili nova obsežna posestva in naslove na območju današnje Hrvaške, celjska hiša pa se je na vrhuncu slave sorodstveno vezala z ogrsko (Barbara Celjska), poljsko (Ana Celjska), srbsko (Ulrik II.) in bavarsko (Herman III.) vladarsko hišo. Ko je Sigismund Luksemburški Friderika II. Celjskega in Ulrika II. Celjskega leta 1436 v Pragi povišal v državna kneza, njuni celjsko in sternberško-ortenburško gospostvi pa v samostojno celjsko kneževino, v kateri je Celjskim pripadla poleg pravice do kovanja lastnega denarja tudi pravica do ograjnega sodišča, so bili Celjski v enakopravnem položaju s Habsburžani. S tem so Celjski postali tudi resna grožnja habsburškim interesom v notranje avstrijskih deželah in mirovni sporazum leta 1443 med Celjskimi in Habsburžani je prvim odvzel knežje pravice, pogodba o obojestranskem dedovanju pa je Habsburžanom pozneje prinesla vsa celjska posestva v okviru rimsko-nemškega cesarstva.
Celjski so odslej svoje politične ambicije usmerjali na Ogrsko in leta 1456 si je Ulrik II. priboril naslov kraljevega namestnika ogrskega kralja Ladislava Posthumusa, zaradi česar so ga še istega leta v Beogradu umorili.
Znamenita plemiška družina v slovenski zgodovini
Pomembna srednjeveška dinastija, ki se je povzpela v kroge evropskega visokega plemstva, se zasidrala v političnem dogajanju srednjeevropskega prostora in pustila pečat številnim kulturnim stvaritvam svojega časa, je ostala pomemben del zgodovinskega spomina Slovencev. Življenjske zgodbe posamičnih članov celjske hiše so s pomočjo ljudskega slovstva, različnih literarnih zvrsti ter s prispevki posameznikov s področja ljubiteljskega in znanstvenega zgodovinopisja preživele pol tisočletja. Sčasoma se je med ljudstvom zasidrala predstava o bajno bogati in brezkompromisni družini, ki je za dosego svojih ciljev posegala tudi po najskrajnejših sredstvih, v 19. stoletju pa se je oblikoval tudi zgodovinski mit o Celjskih kot prvih nosilcih slovenske državnosti.