Lenassi (1927-2008) je v slovenski likovni prostor po besedah Nelide Nemec odmevno vstopil leta 1960, ko je bil v Novi Gorici postavljen njegov spomenik Edvardu Rusjanu v železobetonu, kar je pomenilo predrzno odločitev na področju spomeniške plastike: umetnik je uporabil beton, novodobni material, značilen za arhitekturo, in se odločil za abstraktno obliko, ki naj bi asociativno opozarjala na veličino človeka, ki mu je bil namenjen.

Kiparski simpozij v St. Margarethnu
Že leto prej se je Lenassi prvič udeležil kiparskega simpozija v St. Margarethnu v Avstriji, ki ga je opogumil, da sta s kiparjem Jakobom Savinškom dala pobudo za podobna delovna srečanja doma, ki so se uveljavila pod imenom Forma viva. Leta 1962 je sodeloval na portoroški Formi vivi in ustvaril monumentalno skulpturo Znamenje v apnencu ter tako dal močan pečat in vizijo vsem naslednjim.

S kamnom, peščencem, večjih dimenzij se je seznanil na avstrijskem simpoziju in se po portoroški izkušnji nanj še posebej navezal. Od tedaj je izbiral različne vrste tako za veliko, monumentalno javno plastiko, kot tudi za malo, ki jo je vzporedno ustvarjal vse od konca 50. let do konca svoje ustvarjalne poti.

Les, glina, železo, jeklo, bron
Uporabljal je tudi druge materiale – les, glino, železo, jeklo, bron –, vendar je po začetnem obdobju najraje segal po avtohtonem kamnu, ki ga je našel v istrskih in kraških kamnolomih.

Izbor male plastike, ki jo je ustvaril v apnencu, granitu in marmorju, po besedah Nelide Nemec prikazuje najizvirnejša dela, ki bi jih lahko opredelili kot abstraktna in zaobjamejo njegovo najpomembnejše ustvarjalno obdobje, ko je subtilno priklical estetskost geometrijskih oblik s pridihom minimalizma in hkrati izjemne čutnosti in spoštovanja do primarne izraznosti materiala. V malih plastikah je tudi velikokrat preveril odzivnost kamna, ki ga je potreboval pri realizacijah večjih dimenzij.

Mala plastika v kamnu, marmorju in granitu mu je omogočila, da je izvirno in globoko podoživeto izrazil svoj odnos do sveta in do formalno domišljenih rešitev ter pomenske večplastnosti, ki jih je mojstrsko izvabil in vtisnil v sugestivni in hkrati tudi monumentalni stvaritvi.

Razstavljena dela – Ravnotežje (1973), Družina (1977), Zaporedje (1998) in druga –, ki izražajo njegovo izjemno občutljivost za izrazne posebnosti materiala, v katerem je ustvarjal, bodo obiskovalcem razstave odstrla le delček njegove intimne, globoko občutene duhovne dimenzije. Le vpogled v obsežen življenjski opus, trdno zapisan v slovensko in evropsko kulturno zakladnico, je še zapisala Nelida Nemec.

Deloval je tudi kot scenograf
Lenassi se je rodil v Opatiji. Kiparstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je zaključil tudi specialko. Leta 1968 se je z družino preselil v Piran, kjer je živel do smrti.

Avtor številnih monumentalnih javnih del je veliko razstavljal v Sloveniji in tujini. Sodeloval je tudi na številnih mednarodnih kiparskih simpozijih. Prejel je več nagrad in priznanj, med njimi nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado. Deloval je tudi kot scenograf.