Velika razstava, ob kateri je Sulejman Bosto zapisal, da se oblikovalska praksa v BiH-u razkriva s pluralizmom izraznih oblik, raznovrstnimi avtorskimi rokopisi in različnimi oblikovalskimi koncepti, zaznamuje 50. obletnico nastanka in delovanja Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev BiH-a (ULUPUBIH). Kot nam pove fotograf, publicist in eden od tistih, ki so po koncu vojne v BiH-u najdejavneje prispevali k obnovitvi delovanja ULUPUBIH-a, Slobodan Samardžić, so začetki bosanskega oblikovanja povezani z arhitekturo. Arhitekti so bili med prvimi, ki so se lotili tega načina ustvarjalnosti in v petdesetih so bila naročila, ki so jih prejeli, bolj ali manj povezana z državnimi manifestacijami.
Ludizem in nadrealizem v Bosni
Bosansko oblikovanje s politiko ostaja povezano tudi danes. Številni oblikovalci, ki delujejo danes, so bili dejavni tudi med obleganjem Sarajeva, ko so v svetu izdelki bosanskih umetnikov zasloveli kot avtentični pričevalci dogajanja v središču tedaj ene najbolj krvavih vojn na svetu. Družbena kritika je prisotna še zdaj in včasih se, kot zapiše Bosto, izrazi celo ludistični vzgib. Tega smemo imeti za derivat znamenite bosanske ironije, humorja, ki začini tudi številne v Cankarjevem domu razstavljene eksponate. Najbolj očitno morda v odličnem videu za oddajo Pet minut slave, v katerem Branko Djurić Djuro zamenja izvirne podobe na nekaterih najbolj znamenitih naslovnicah glasbenih albumov in se tako neverjetno prepričljivo prelevi v Davida Bowieja in hkrati nastopi kot Bono in The Edge v naslovnici za album The Joshua Tree.
Vendar je omenjeni video le drobec iz razstavljene bosanske oblikovalske produkcije, ki je izredno dojemljiva za vse sodobne tehnike in ki je že med vojno na Balkanu postala eden izmed glavnih bosanskih izvoznih artiklov ali pa kar eno izmed glavnih sredstev komuniciranja neuradne bosanske diplomacije, ki jo v njeni uradni pojavnosti še vedno nekoliko omejuje nepopolnoma jasno definirani tako notranje- kot tudi mednarodnopolitični značaj Bosne in Hercegovine. Nekoliko več smo o oblikovalstvu, ki nam ga na razstavi predstavljata koordinator projekta Asim Djelilović in avtorica postavitve Sanda Popovac, izvedeli v pogovoru z že omenjenim Samardžićem.

Tokratna razstava je nastala ob 50. obletnici ULUPUBIH-a. Kakšni so bili pravzaprav začetki bosanskega oblikovanja, kako se je vse skupaj začelo?
Nastopil je čas, ko je preprosto določene stvari bilo treba oblikovati. Tedaj smo imeli le društvo likovnih umetnikov, ki pa se s takšnimi praktičnimi izzivi ni ukvarjalo. Z oblikovanjem so tako prvi začeli ukvarjati arhitekti. Potrebovali so približno dve ali tri leta, da so naredili svoje združenje, s čimer se je tudi opredelilo oblikovanje kot posebna disciplina. Tako se je to začelo. In sicer se je začelo v času, ko je bilo oblikovanje vezano predvsem na različne državne manifestacije, kongrese ...

Bosna in Hercegovina je posebna v svojem kulturnem kompleksu, ki se napaja iz vrste kulturnih tradicij, ki se v polju oblikovalstva spajajo še s splošno popkulturno govorico. Kako se ta kulturni amalgam kaže v sodobnem bosanskem oblikovanju?
Življenje v tem kulturnem prepletu ima za posledico predvsem to, da gredo naši oblikovalci v svet, saj s prilagajanjem kulturam nimajo težav in tako jih lahko najdemo od ZDA prek Skandinavije do južnih dežel. Gre za sposobnost, znajti se v svetu, kar je še posebej koristno v sodobnem globaliziranem svetu. Mi sami tega našega kulturnega kompleksa ne dojemamo kot posebnost, ampak kot bogastvo, v samem dizajnu pa se ta kapital izkazuje tudi v tem, da naše oblikovanje izrazito dobro uspeva v mnogo načinih izražanja oziroma v različnih disciplinah.

Omenili ste različne discipline. Tudi na tej razstavi vidimo, da oblikovalci ustvarjajo v raznoterih medijih: od fotografije, prek klasične grafike, videa do oblikovanja tekstilij. Je morda mogoče izločiti način izražanja, v katerem bosanski oblikovalci trenutno dosegajo največ?
Trenutno naše oblikovanje najbolje opredeljuje multimedialnost. Naši najboljši oblikovalci delujejo v mnogo medijih. Vsak material jim je blizu, če le ustreza ideji, konceptu oziroma če je le v njem mogoče izraziti neko določeno misel.

V bosanskem oblikovanju odkrijemo še eno ločnico. Gre za ločnico med starejšo generacijo, ki je ustvarjala že v obdobju stare jugoslovanske države, in mlado, povojno generacijo. Je mogoče odkriti razlike v načinu delovanja in v izraznem jeziku pripadnikov teh dveh generacij?
Za ta odgovor je bistveno to, da je dizajn vedno sodoben, drugačen sploh ne more obstajati. O dizajnu lahko zato govorimo le kot o nečem, kar generacije izenačuje, in tudi na tej razstavi zato ni mogoče najti ničesar, kar ni sodobno. Avtorje izenačuje sposobnost dojemanja, razumevanja razmer po svetu in ta sposobnost jim tudi daje možnost izumljanja nekih novih prijemov, ki jih občasno BiH-u tudi uspe izvoziti v svet.

Drži sicer, da je v naši zgod ovini mogoče odkriti veliko ločnico, ki jo opredeljuje razpad Jugoslavije, vendar pa se je ta v polju oblikovanja sčasoma izgubila in oblikovanje obeh generacij se ne razlikuje več. Edino, kar bi morda lahko zaznali, je - in to se tudi pričakuje -, da so dela starejše generacije kompleksnejša, zrelejša, a ravno zato so morda tudi manj inovativna. A tako je vendar z vsako dejavnostjo, v katero so hkrati vključeni starejši in mlajši.

Ob omembi Bosne in Hercegovine številni v Sloveniji pomislimo na nekoliko bolj ležerno življenje in pa tudi na pregovorni bosanski humor, katerega izvrstni izraz je bila serija Top lista nadrealista. Je kaj dediščine te serije zaznati tudi na razstavi?
Ta ironija, morda tudi cinizem, je seveda tudi značilnost bosanskega oblikovanja, vendar le, če nadrealiste pojmujete kot kakovost, in ne kot neresnost. Pri nas v Bosni smo prav res vedno nekoliko nadrealni, morda smo celo nekoliko bolj veseli, kot bi bilo za nas primerno. Vendar pa je ta način dojemanja sveta tudi sposobnost ustvarjanja. To je sposobnost spoznavanja modrosti življenja.

Polona Balantič