Še več, za "Projekt v drobovju" (Underbelly Project) vedo samo tisti, ki so pri njegovem nastajanju sodelovali. "Galerija" ni ravno ukrojena po pravilih trga, poroča New York Times: zbiratelji del ne morejo kupiti, javnost jih ne more videti - pravzaprav jih lahko vidijo le naključni uslužbenci newyorške podzemne železnice in drugi, ki iz takih ali drugačnih razlogov zatavajo v skriti labirint pod metropolo.

Razstava je brez kakršnih koli uradnih dovoljenj zrasla na že dolgo zapuščeni postaji podzemske železnice. Umetniki, ki se predstavljajo zgolj s psevdonimi, so jo odprli za en sam dan - novinarju Jasperju Reesu, ki so ga popeljali na dveuren vodeni ogled, pa so postavili pogoj, da ne sme v svojem članku navesti nobenega podatka, ki bi lahko pomagal razkriti natančno lokacijo razstavnega prostora.
Med gonilnimi silami projekta sta Workhouse, sicer znan umetnik, ki nima težav z razstavljanjem v galerijah nad zemljo, in PAC, ki je znan predvsem bralcem blogov o urbani umetnosti. Na idejo za Underbelly Project sta prišla leta 2008, po tem, ko je PAC po naključju odkril eno izmed mnogih nikoli dokončanih postaj podzemne železnice in ugotovil, da ga "samota podzemlja" silno privlači; skupaj sta že pred tem razmišljala o tem, kako bi umetniško tematizirala zapuščene prostore.

Adrenalinska umetnost
Dostop v njuno "drobovje" je ne samo nezakonit (če bi ju zasačili, bi bila aretirana in verjetno - zaradi strahu pred teroristično aktivnostjo na podzemni železnici - precej ostro kaznovana), ampak tudi nevaren: do njune postaje se pride tako, da z neke delujoče postaje v trenutku, ko ni nobenega vlaka, zlezeš v nevarno temo in se prebiješ do vhoda v zapuščeno postajo. Toda, kot pravi Workhouse, "obstaja določena vrsta ljudi, ki v dogodivščinah uživajo prav toliko kot v umetnosti. Kje drugje še lahko vidiš, da bi posameznik toliko tvegal v zakonitem, finančnem, fizičnem in kreativnem smislu?" Moti ga prevsem to, da je bum priljubljenosti ulične umetnosti v zadnjih letih povzročil, da je "nekdanji občutek punk-rock energije izginil. Vse, kar je bilo potencialno kaj vredno, so profiterji z zidov preselili v galerije." Underbelly Project, ki mu ustvarjalci pravijo "večna razstava brez občinstva", je, nasprotno, neodvisen od muhavosti tržišča.

Hočejo biti slavni, a anonimni
Toda če nočejo, da bi jih kdo našel - zakaj so k sebi povabili peščico skrbno izbranih novinarjev? Da bi postali nekakšen mit urbane umetniške scene, priznavajo. "Hočemo ohraniti sveto naravo tega prostora, ampak obenem hočemo, da se ljudje zavedajo, da obstaja."

PAC in Workhorse sta sprva (v začetku leta 2009) k sodelovanju vabila samo dobre prijatelje iz umetniških krogov. Postavila sta nekaj osnovnih pravil: ker vsak spust na postajo terja precej načrtovanja in tveganja, je treba svojo umetnino ustvariti v eni sami štiriurni seansi; če ti zmanjka barv ali drugih potrebščin, ne smeš ven po nove; vsak umetnik si mora pot v New York (precej jih je namreč iz Evrope) plačati sam.

Banksy "ni hotel tvegati"
K sodelovanju so povabili tudi najslavnejšega uličnega umetnika ta hip, Banksyja, ki pa je bil zaposlen z organizacijo lastne razstave Exit Through the Gift Shop in je ponudbo odklonil. "Krasen projekt," jim je sporočil prek skupnih znancev, "a ne morem tvegati sodelovanja." Drugi so priskočili bolj navdušeno: Patrick McNeil, član brooklynskega kolektiva Faile, je bil takoj za stvar. "Zvenelo je malce noro, zato se mi je zdelo zanimivo. Česa takega ne počneš za umetnost, ampak zato, ker hočeš."

Umetnike je včasih med delom zmotil hrup delavcev na bližnji, delujoči progi; takrat so ugasnili vse luči in bili kar se da tiho, dokler ti niso šli stran. Faile so se tako v popolni temi skrivali do štirih zjutraj, še ure po tem, ko je bila njihova umetnina že končana. Najbolj je šlo za nohte neke noči, ko je avstralska umetnica Strafe padla na tračnice - k sreči si je po nekaj urah toliko opomogla, da je zmogla pot nazaj na površje.

Workhouse ocenjuje, da se je približno 90 odstotkov umetnin "posrečilo"; med prispevki so različni slogani (denimo We Own the Night), ogromen portret miška Mikija na respiratorju in celo performans/instalacija: Jeff Stark je za zmagovalko svojega esejističnega natečaja in njenega gosta na opuščenih tržnicah pogrnil mizo in pripravil večerjo s tremi hodi.

Kuratorji razstave priznavajo, da so računali, da bodo umetnine, če jih bodo pustili na miru, ostale neokrnjene vsaj kakih 20, 30 let - a izkazalo se je, da vlažno okolje že deluje proti njim; ena slika se denimo sploh nikoli ni posušila. PAC-a to ne moti: "Všeč mi je, da bo imelo vse skupaj neki apokaliptičen pridih, da bo razpadalo, da bo le še spomin."

Pod zemljo te nihče ne sliši kričati
"Ne delamo si utvar, da tega ne bo nikoli nihče videl. Poskušamo pa ljudi odvračati, kolikor se le da," pravi Workhorse, ki vse morebitne nadebudne raziskovalce opozarja, da bi bilo plezanje na peron na lastno pest lahko zelo, zelo nevarno. "Če lezeš noter in padeš, ne bo nihče slišal tvojih krikov. Potem lahko samo upaš, da te bo kdo našel, preden umreš."