Slike največjih britanskih romantikov in drugih sočasnih umetnikov - poleg tistih, ki smo jih že našteli, dodajmo še Johna Linnella, Henryja Fuselija in Samuela Palmerja - bodo do konca leta razstavljene v devetih sobah na novo odprtih Clore Galleries. Gotovo sodi romantično slikarstvo med eno tistih obdobij v zgodovini umetnosti, na katere so Britanci najbolj ponosni. Tate postavlja na ogled 170 slik, grafik in fotografij, med katerimi posebno pozornost pritegne osem ročno barvanih grafik Williama Blaka (1757-1827).
Posebna soba je namenjena poznim delom Turnerja (1775-1851), slikarja, ki je s svojim neumornim zanimanjem za svetlobne učinke, pri čemer je 'tekmoval' s samim Claudom Lorrainom. Med drugim so razstavljene mojstrovine, kot so Grad Norham, Sončni vzhod iz okoli 1845 in Sončni zahod na jezerom iz okoli 1840. Gre za tipično Turnerjevo potezo, ki je ne nazadnje napovedala ali celo utrla pot kasnejšemu impresionizmu.
Kako so romantiki vplivali na umetnost?
V dveh sobah se posvečajo dediščini britanskih romantikov - v prvi so na ogled neoromantiki sredine 20. stoletja, v drugi pa krajinska fotografija zadnjih 40. let. Obiskovalci razstave tako spoznavajo slikarstvo prehoda iz 18. v 19. stoletje in desetletij kasneje, od Turnerjevega odkritja krajine do Blakovih fantastičnih vizij. Gre torej za prerez domišljije in inovacije generacije umetnikov, ki jo je definirala prepričanje v ustvarjalno svobodo in ogibanje omejitvam tradicionalne umetnosti.
Izgubljene slike prvič na ogled
Zapisali smo, da gre posebna pozornost na razstavi nekoč izgubljenim osmim delom Williama Blaka, in prav je, da držimo obljubo. Gre za osem nenavadnih del, na katerih vidimo figure, ki jih žive zažigajo, druge pa si umivajo lase v krvi. Podobe, ki so zbegale celo kuratorje. Osem grafik je prvič razstavljenih, odkar so jih lani odkupili, njihova zgodovina pa je skoraj tako zanimiva kot sama vsebina. Njihov obstoj je bil neznan, dokler ni v sedemdesetih letih nekdo kupil škatlo starih knjig na neki razprodaji v Londonu in v starem železniškem razporedu našel serijo jedkanic. Sprva so domnevali, da gre za faksimilna dela, in šele čez 15 let so strokovnjaki navdušeni ugotovili, da gre za originalna dela.
Po besedah kuratorke Philippe Simpson so dela izjemna ne le zaradi samega avtorstva, ampak jim dajejo dodatno vrednost verzi, zapisani pod vsako podobo, poroča Guardian. Umetnik, ki je umrl leta 1827, je sodil med tiste danes že stereotipne podobe velikih mojstrov, za katere se njihov čas ni kaj dosti zmenil. Vedno je veljal za ekscentrika, kar je v bistvu verjetno tudi bil. Javnost preprosto ni mogla sprejeti njegovega nekonvencionalnega vedenja, ko sta, na primer, z ženo povsem gola sedela na vrtu in glasno brala Miltona.
Bizarne podobe s skoraj preveč nazornimi detajli
Blaka so od nekaj zanimale velike in eksistencialne teme, kaj natanko se je podilo po umetnikovih mislih, ko se je ukvarjal z jedkanicami, pa ostaja stvar debate. Na eni grafiki je upodobljen moški, ki si v kadi s krvjo umiva lase, meso na njegovem spodnjem delu telesa pa se topi in za seboj pušča le kosti in mišice. "Podobo bi lahko videli koz simbol kreativnosti," razmišlja Simpsonova in dodaja, da gre za zelo zapleteno ikonografijo. "Zapleteno je. Verjetno je bolje, da se preveč ne poglobimo v detajle."
Po kuratorkinih besedah je težava pri Blakovi umetnosti ta, da jo je težko umestiti, saj ne pripada nobenemu gibanju. Zaradi tega pa se ga tudi ne obravnava v širšem konteksru. "Razume se ga kot nekakšno anomalijo. In kar želim doseči s to postavitvijo, je iskati povezave z različnimi umetniki in pokazati, da ni živel v vakuumu kljub njegovim čudaškim podobam."