Danes se lahko z opusom romantičnega umetnika Williama Turnerja (1775-1851) temeljito seznanimo v stalni zbirki londonske galerije Tate, po njem pa nosijo ime tudi nagrade, ki jih vsako leto na Otoku podelijo za sodobno likovno ustvarjanje.

Turnerju je zlasti z Johnom Constablom uspelo povečati vrednost krajinskega žanra, ki je bil takrat še vedno podrejen zgodovinskemu slikarstvu. Danes je Turner poznan tudi kot »slikar svetlobe«, saj ga je pri njegovem delu ravno ta najbolj begala. Pri raziskovanju portretiranja svetlobe je tekmoval s francoskim slikarjem Claudom Lorrainom, ki se je s problematiko ukvarjal že v 17. stoletju.

Mojster akvarela
Nadarjenost v Covent Gardnu v Londonu rojenega Turnerja so opazili zelo zgodaj. Sprva je bil krajši čas vajenec pri arhitektu Thomasu Maltonu, nato pa je že pri 14. letih vstopil v Kraljevo akademijo. Čeprav se je sprva spogledoval z arhitekturo, se je na prigovarjanje arhitekta Thomasa Hardwicka naposled le preusmeril k slikarstvu. V zgodnjem obdobju je ustvarjal predvsem v akvarelu in še danes ga Britanci označujejo za enega svojih največjih mojstrov v tej tehniki. Po letu 1795 je umetnika močneje pritegnila oljna tehnika.

Strasten popotnik
Leta 1802 je postal stalni član Kraljeve akademije, sedem let pozneje pa je bil imenovan za profesorja znanosti perspektive. Ena izmed Turnerjevih ljubezni so bila tudi potovanja. Prepotoval je Anglijo, Škotsko, Wales, nemške dežele, Švico in Italijo, pri tem pa ga je pot popeljala tudi po ozemlju današnje Slovenije. Utrinke s teh poti je vestno zarisal na topografskih skicah, nekaj skicirk pa je zapolnil tudi na popotovanju po naših deželah.

Zlasti po postanku v Franciji je njegovo 'tekmovanje' s slikarstvom Nicolasa Poussina in Clauda Lorraina prišlo bolj do izraza. Na njegovo umetnost je pomembno vplivalo tudi potovanje v Italijo, kamor se je odpravil v letih 1819 in 1828. Obisk dežele, ki je bila dolga stoletja središče likovne umetnosti, se je v njegovem slikarstvu pokazal predvsem v umiku od krajinskih vtisov, oblitih s svetlobo, k bolj vizionarsko nabitim podobam.

Ko se zlijeta prostor in svetloba
Turnerju je uspelo zlitost motiva in krajine prignati do skrajnih meja. V zrelih letih je s preizkušanjem raznih tehnik dosegel poistovetenost prostora in svetlobe. Njegove krajine, ki so v skladu z duhom romantike postavljale malega človeka v velike neobvladljive sile narave, so spreminjale navajenost na prepoznavno pokrajino. S preigravanjem velikih mas svetlobe in sence je prinesel drugačen način pogleda v naravo, zaradi česar ga označujejo za predhodnika impresionizma.

William Turner je umrl decembra leta 1851 v hiši ljubice Sophie Caroline Booth v Chelseaju. Njegove zadnje besede naj bi bile "sonce je bog". Na njegovo željo so ga pokopali v londonski katedrali St Paul's Cathedral, kjer leži ob Joshui Reynoldsu, možu, ki je bil ob Turnerjevem sprejemu v Kraljevo akademijo njen predsednik.
Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si