Cross Pollination, v slovenskem prevodu torej križno opraševanje, pa je tudi naslov potujoče prodajne razstave mlade francoske grafične produkcije, ki jo je v galerijo DobraVaga pripeljala berlinska založba in potujoča galerija Le Petit Mignon. Njen ustanovitelj in vodja je Guillaume Siffert, v Berlinu živeči Francoz, kjer je ustanovil tudi svojo ploščarno in knjigarno Staalplaat, pod okriljem katere v duhu načela naredi-si-sam (do it yourself oziroma DIY) deluje Le Petit Mignon. V središču Siffertovega zanimanja sta podtalna inovativna glasba in vizualna umetnost - od umetniških knjig in grafik, v katerih se prelivajo ilustracije, abstraktna umetnost ter grafični eksperimenti.

Razstava Cross Pollination je svojo pot začela prav v Ljubljani in prinaša sodobno sitotiskarsko produkcijo, pred odprtjem razstave pa so organizirali tudi delavnico. Siffert je za tokratni potujoči podvig angažiral osem svojih sonarodnjakov - natančneje dva samostojna umetnika in tri umetniške dvojce -, in sicer Benoita Sancheza Hachaira (oziroma Bena Sanaira), Emy Rojas in Gasparda Le Quiniouja (Arrache-toi un Oeill!), Julie Crinon in Huga Marchala (Atelier Mcclane), Damiena Trana in Marion Jdanoff (Palefroi) ter Thomasa Perrodina.

Z Guillaumom Siffertom smo se pogovarjali ob tej gostujoči razstavi, ki so jo v galeriji DobraVaga odprli ob svoji prvi obletnici obstoja in bo na ogled (in na prodaj) še do konca junija.

Po kakšnem ključu ste se odločili za teme, ki se jim posveča razstava Cross Pollination (slov. Križno opraševanje, op. n.) - se pravi spopad, mutacija, kartografija, raje imam rastline in katastrofalne pokrajine?
Imamo to prednost, da vsi med seboj poznamo - tako umetniki in jaz pa tudi umetniki medsebojno -, kar precej poenostavi komunikacijo med nami. Kakor da bi bili majhna družina. Na začetku projekta so se umetniki odločili, da je pomembno za vsako postajo naše potujoče razstave ustvariti nova dela. Glede na to, da živimo po različnih mestih v Franciji in tudi v Berlinu, smo se odločili ustvariti skupen besedilni dokument na spletu, do katerega lahko vsi dostopamo, in sicer za medsebojno deljenje lastnih misli in idej o tem, kakšno pot naj bi si vsak umetnik zastavil v ustvarjalnem procesu za to prvo predstavitev v Ljubljani. Tako smo prišli do določenega števila idej in tista, ki je vzbudila največ navdušenja, je bil izbrana - vsak umetnik ali umetniški dvojec si je izbral temo, ki je zanj pomembna in oziroma relevantna za njegovo umetniško prakso. Pet umetniških "enot" - imamo namreč dva samostojna umetnika in tri umetniške dvojce - je tako izbralo teh pet tem. Vsaka enota je izdelala po en sitotisk, povezan z vsako temo, tako da smo prišli do teh 25 sitotiskov, ki so razstavljeni.

In čemu ta povezava z naravo oziroma biologijo?
Če s tem mislite povezavo med naslovom razstave in samimi temami - najbrž gre za čisto naključje. Če pa sprašujete o povezavi med naslovom razstave in zamislijo o potujoči razstavi … To je pravzaprav tretja izvedba, ki jo vidim kot tisto, ki prinaša sicer dodelana, čeprav ne povsem dozorela dela. Razstava je kot rastlina, ki sama po sebi mutira, čeprav ta proces pogojujejo nekateri zunanji dejavniki. Na enak način kot obstoječa narava, ki obdaja rastočo rastlino - vključno z živalskim in človeškim vedenjem - vpliva na procese mutacije, tako tudi odločitve in ustvarjalnost umetnikov vplivajo na razstavo in tako se za vsako posamezno izvedbo porodi nekoliko ali popolnoma drugačna postavitev.

Prva razstava je bila naslovljena First Cutting (slov. Prvo rezanje, op. n.), in sicer v smislu prvega rezanja vejevja oziroma pač rastlinskih izrastkov, s čimer se doseže hitrejša rast. Moje "drevo" so bili ploščarna, knjigarna in galerija Staalplaat, ki jo imam v Berlinu, z mnogimi "vejami", ki so bile razstave, v okviru katerih so bile umetniške stvaritve skozi nekaj let na ogled na stenah moje prodajalne. Nato sem se odločil "porezati" te razstave, ki so bile na ogled na enem samem mestu, in zasaditi novo, tokrat potujočo razstavo. Ta druga razstava se je imenovala Blossoming (slov. Cvetenje, op. n.). Kar nekaj časa je namreč preteklo med prvo in drugo razstavo, tako da sem imel več izkušenj in sem želel izboljšati projekt, medtem pa je mlada generacija umetnikov, ki jih poznam, že precej razvila svoja dela in estetiko. In ta tretja, naslovljena torej Cross Pollination, kot sem že pojasnil, se nanaša na naravni razvoj rastlin, ki si delijo isti biotop, ki je potencialno tudi pod človekovim vplivom. Nastopil je tudi čas, da povprašam umetnike, ali bi se intenzivneje vključi v razpravo o vsebini razstave, kot tudi, ali bi dejavneje sodelovali v projektu prek delavnic, ki potekajo pred vsako posamezno postavitvijo.

Nekateri izmed umetnikov ustvarjajo torej v dvoje. Kako ste se odločili, kdo bo sodeloval s kom?
Ti trije umetniški dvojci, ki sodelujejo pri razstavi, so pravzaprav tako v zasebnem kot tudi v ustvarjalnem življenju pari.

Berlin se kot mesto zelo hitro spreminja, med drugim tudi zaradi skorajda množičnega priseljevanja mladih umetnikov oziroma nasploh mladih ustvarjalnih ljudi. Čemu ste se odločili vključiti zgolj francoske umetnike v Cross Pollination?
Prvi dve razstavi sta vključevali mednarodni nabor umetnikov. Moja prvotna ideja za to tretjo razstavo je bila, da se ta osredotoči na sitotisk, ki je zelo razširjena tehnika tiskanja na podtalni sceni vizualnih umetnosti v Franciji. Po eni strani sta imela dva francoska sitotiskarska umetniška studia v prvih letih novega tisočletja velik vpliv na novo generacijo umetnikov, ki so naravnani k naredi-si-sam usmeritvi, pa naj bodo šolani ali samouki. Na ta dva studia pa so med drugim vplivali podtalna striparska scena, brutalizem, avantgardni art deco ... Ko so se ti mlajši umetniki, pa naj so bili torej šolani ali samouki, ozrli po produkciji teh dveh studiev, so sčasoma spoznali, da lahko združijo svojo ustvarjalno prakso s pravzaprav ročno obrtjo ter tako pridejo do umetniškega tiska in izdelave knjig ter na ta način prodajajo svojo umetnost po nizki ceni, ne da bi morali na formalen način sodelovati s tradicionalnimi galerijami.

Po drugi strani pa sta v Franciji glasbena in vizualna scena že toliko časa precej močno povezani, tako da si skupine, ko se odpravljajo na turneje, vselej želijo promocijskih plakatov, ki bi bili videti kot obskurna ali pač nenavadna umetniška dela. In pogosto je kateri izmed članov teh skupin tudi sam vizualni umetnik oziroma sitotiskar. Kdaj pa imajo prizorišča, ki gostijo njihove koncerte, svoje prostore za sitotisk - ali pa je kak sitotiskarski studio nedaleč od koncertnega prizorišča in tam ustvarjajo njihove plakate. Tudi dandanes živi in dela v Berlinu toliko sitotiskarjev, ki so Francozi! Nekako sem kar moral na neki točki pripraviti razstavo, ki bo prinesla majhen pregled te francoske scene.

Vaša galerija ni zares galerija v klasičnem pomenu besede. Kako bi v nekaj besedah opisali njene glavne značilnosti?
Prvotna ideja, ko sem začel organizirati razstave, je bila umetnikom ponuditi prostor, da pokažejo svoja dela, ki so mi bila všeč in ki so bila blizu tiskani produkciji, kakršno izdajam v majhnih količinah pod okriljem Staalplaata. Ti mladi umetniki niso imeli dostopa do tradicionalnih galerij sodobne umetnosti. V Staalplaatu so lahko na ogled postavili, kar so želeli. Berlin je ogromno mesto s prav tako ogromnim številom umetnikov in majhnih galerij, vendar obstaja le nekaj prostorov, v katerih razstavljajo na primer sitotiske bolj podtalno naravnanih umetnikov.

Zaradi tega sem bil mnenja, da bi bilo popolnoma smiselno, da zaženem niz razstav, povezanih s to ustvarjalno prakso. To se je zgodilo, ko sem svojo trgovino preselil na novo lokacijo pred približno petimi leti, saj sem se takrat odločil za pretvorbo koncepta iz te tako rekoč stacionarne v potujočo galerijo. Po eni strani je bilo včasih težko pritegnili ljudi za ogled razstav v Staalplaatu, saj je v Berlinu vselej toliko dogodkov, da so ljudje preobremenjeni z izbiro, in na koncu kot razvajeni otroci ne želijo nikamor. Po drugi strani pa gre tudi za mojo osebno potrebo, da uresničim svojo željo po vzpostavljanju povezav z ljudmi v tujini, umetniki, ustvarjalci in tudi z lokacijami, ki imajo enak naredi-si-sam duh, kot ga ima Staalplaat.

Katere so vaših očeh poglavitne značilnosti bolj podtalno naravnane scene vizualnih umetnosti in v katero smer se razvija ta scena? Ter kaj konec koncev za vas pomeni podtalje tudi na drugih področjih oziroma povsem na splošno?
Po mojem mnenju je glavna značilnost - tudi v primeru drugih podtalnih scen na primer glasbe, hekerstva, spolnosti in tako dalje - ta, da se ustvari svojo lastno mikrodružbo, saj se ljudje, ki so del teh podtalnih scen, ne počutijo zastopanih v nekih globalnih usmeritvah. Gre za skupnost, kjer si lahko to, kar si - odkrito in v celoti. Gre za skupnost, ki je odprta za vsakogar z odprtim umom. Natančneje glede podtalne scene vizualnih umetnosti pa bi lahko navedel na primer naslednje značilnosti: razkol z elitistično sceno sodobne umetnosti in s k dobičku usmerjenimi galerijami, ustvarjanje finančno dostopnih umetniških del, sodelovanje in prijateljstvo namesto konkurence med umetniki.

Zaznavate kakšne zametke novih smeri razvoja ali že delno uveljavljene novejše smernice na področju galerij?
Pravzaprav ne zaznavam nobenih sprememb, saj sem čisto preveč zaposlen s svojim delom in se težko posvečam še temu, kar počnejo drugi. Poznam pa nekaj ljudi, ki so bili del urbane podtalne umetniške scene v Franciji, vendar so se odločili za selitev na podeželje. Tam si lahko privoščijo bistveno večje prostore in tako nadaljujejo svoje siceršnje ustvarjanje, vendar lahko hkrati razvijajo posebne projekte, kot je izvajanje rednih delavnic. Nadalje tam na primer ponujajo tudi rezidence in odprejo trgovine za prodajo umetnin turistom - tako svojih lastnih kot tudi stvaritev svojih prijateljev -, ob tem pa še organizirajo razstave ali festivale.

Dejal bi, da se tako v Franciji kot tudi v drugih evropskih državah običajno najbolj obiskani kulturni centri in muzeji ne posvečajo zares tej sceni oziroma se ji sploh ne, tako da je bilo veliko naredi-si-sam umetniških festivalov ustanovljenih v preteklem desetletju oziroma še nekoliko prej. Ti so bili ustanovljeni z namenom, da bi bili nekakšna vitrina za to naredi-si-sam podtalno sceno vizualnih umetnosti, ki se v teh primerih pogosto poveže z glasbeno sceno. Tako se lahko predstavijo širši javnosti, saj festivali vključujejo razstave, prodajne stojnice, koncerte, slikanje v živo, delavnice, konference ... in so predvsem neposrednejši, iskrenejši in manj elitistični v stiku z javnostjo.

Niste prvič v Ljubljani, izvedli pa ste tudi delavnico z domačo umetnico Nez Pez in prav tako domačimi umetniki Zoranom Pungerčarjem, Simonom Kocjančičem ter Leonom Zuodarjem, tako da ste zagotovo dobili vsaj bežen vtis o lokalni sceni te zares majhne prestolnice. Ste zaznali kakšne posebne značilnosti tukajšnje umetniške scene, ki jim niste bili priča nikjer drugje?
Spomnim se pogovora z Nez Pez, ko sem prvič prišel v Ljubljano in sem jo spraševal, zakaj se ne bi preselila kam drugam - na primer v Berlin, kjer bi imela možnost srečevati nove umetnike, ki bi morda še spodbudili njeno ustvarjalnost, glede na to, da je verjetno že videla vse, kar je videti v tako majhnem mestu, kot je Ljubljana, in najbrž tudi že spoznala vse umetnike, ki jih je mogoče spoznati tukaj. Vendar mi je odgovorila preprosto, da si želi ostati in živeti v Ljubljani, saj se tukaj počuti dobro in čemu se potemtakem ukvarjati s selitvijo nekam drugam. Dobil sem vtis, da mesto Ljubljana in oziroma ali slovenska država namenjata mladim umetnikom določeno podporo, kakršno francoski umetniki komajda oziroma je sploh nikoli ne dobijo v Franciji, saj je zajeten delež kulturnega proračuna namenjen velikim prireditvam, muzejem in tako naprej. Zoran Pungerčar nas je skupaj z dvojcem Palefroi, ki je sodeloval tudi pri delavnici v Ljubljani pred odprtjem razstave, peljal na razstavo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, kjer so na ogled tudi njegova dela. Razstava se osredotoča na več mladih slovenskih umetnikov lokalne naredi-si-sam scene.

Kaj podobnega bi bilo v Franciji praktično nemogočega, saj institucije ne postavljajo na ogled del tovrstnih scen. Francoske kulturne ustanove so precej konservativne, tako da so zato verjetno ti bolj obstranski umetniki tako dejavni na podtalni sceni, saj lahko le na ta način širijo svoje delo med ljudi in tudi preživijo. Kolikor sem razumel, so razmere za lokalne scene v Sloveniji ugodne, vendar najbrž slovenska država lažje podpre tovrstne umetnike - v primerjavi s Francijo, ki je tako zelo gosto poseljena država. Vendar pa ni nobenega dvoma, da imamo enak interes za nekonvencionalno, subverzivno in naredi-si-sam vizualno umetnosti kot naši slovenski kolegi, ki so sodelovali na delavnici.