Projekt, ki ga je Narodna galerija v sodelovanju s slavno galerijo Uffizi in Italijanskim kulturnim inštitutom v Sloveniji pripravljala približno leto in pol, bo nocoj končno odprl vrata. Do 22. avgusta bo pod naslovom Razum in sentiment: Pogledi na 19. stoletje v Toskani na ogled 33 avtoportretov različnih umetnikov, ki so bili v omenjenem časovnem obdobju tako ali drugače povezani s Firencami oziroma pokrajino, ki mesto obdaja. Ob teh pa je razstavljenih 23 risb oziroma grafik, ki so jih ti mojstri ustvarili.
Med ottocentom, ki je po besedah direktorja Galerije Uffizi Antonia Natalija obiskovalcem galerije premalo poznan in tudi med strokovnjaki premalo raziskan, so umetniki pripadali različnim slogovnim usmeritvam. Ta heterogenost je zastopana tudi na razstavi, zato so po besedah direktorice Narodne galerije Barbare Jaki slike razdeljene v štiri sekcije - neoklasicizem, purizem in romantika, realizem ter naturalizem in simbolizem.

Mojstri, ki jih je v 19. stoletju premamila Toskana
Hkrati ponuja razstava dva zanimiva vidika. Zgovoren je že izbor avtoportretov, ki so del izjemno bogate zbirke firenške galerije (ta obsega približno 1.700 lastnih podob številnih umetnikov), saj ponujajo, kot je pojasnil Natali, vpogled v umetnikovo doživljanje samega sebe. Umetnikom so bile lastne podobe vedno priročna in dostopna 'motivika', na katerih so lahko vadili prenašanje podobe človeka na platno. Hkrati pa nam danes ne omogočajo le, da z njih razberemo fizičnih poteze avtorjev, ampak tudi njihovo (ne)samozavest in dojemanje lastne umetnosti.

Gre tako za avtoportrete tako italijanskih umetnikov kot tistih iz drugih dežel, na primer francoskih, nemških in švicarskih mojstrov, ki so se dalj časa zadrževali v Toskani ali pa so po tej italijanski pokrajini potovali. Med odmevnejšimi imeni omenja Jakijeva slavnega italijanskega kiparja Antonia Canovo, francoskega slikarja Camilla Jean-Baptista Corota, švicarskega slikarja Arnolda Böcklina in italijanskega mojstra Giovannija Fattorija.
Med razumem in sentimentom
Po besedah kustosinje razstave Giovanne Giusti je eden izmed namenov postavitve tudi predstavitev risb in grafik, zanimivih upodobitev Firenc od settecenta do novecenta.
"Firence so v tem času gostile izredno veliko število italijanskih umetnikov, tako tiste, ki so prihajali iz rimskih delavnic, pa tudi tiste tujine. Firence so bile tudi prostor, kjer so se dogajale zelo dinamične politične spremembe, pa tudi spremembe, ki so se odražale v kulturi na splošno - od književnosti do glasbe in umetnosti," je pred odprtjem pojasnila kustosinja. Gre za obdobje od neoklasicizma do italijanskega risorgimenta , kar se je odražalo tudi v značilnih delih umetnikov, ki so bili del te velike razprave. Ta je tekla na intelektualni ravni med razumom in sentimentom, med idealizmom in realizmom, tako v povezavi samega upodabljanja narave kot dojemanja sveta ter vsakdanjega življenja v Firencah.
Firence kot evropsko mesto
Razstava skuša pokazati, kakšni sta bili duhovna rast in podoba tega kraja v obravnavanem času, ki je veljalo za srečno obdobje, čas velike produktivnosti in ustvarjalnosti. Tega pričarata obiskovalcu razstave dve veduti stare zibke renesančne umetnosti, ki je v 19. stoletju, čeprav že dolgo časa več ni bila središče glavnih umetniških 'prevratov', privabljala številne umetnike stare celine. Antonio Natali je Firence tistega časa opisal kot izrazito evropsko mesto in tudi v tem duhu je nastajala razstava. Zamislil si jo je poznavalec predstavljenega obdobja Carlo Sisi, ki jo je z Giovanno Giusti tudi zasnoval.
Prvo gostovanje prav v Ljubljani
V Firencah je bila razstava na ogled leta 2007 in je po besedah direktorja tamkajšnje galerije naletela na izjemen odziv, Ljubljana pa je prvo mesto v tujini, ki gosti postavitev. Dela za razstavo so posodili galerija Uffizi, galerija v palazzo Pitti ter Kabinet risb in grafik galerije Uffizi.

Hodnik, h kateremu se obiskovalci Uffizija ne zatečejo pogosto
Ena najodličnejših in najstarejših zbirk avtoportretov je začela nastajati že v času mogočne firenške družine in naročnikov Medičejcev, ki so zaslužni tudi za samo stavbo, v kateri domuje slavna galerija. Cosimo I. de' Medici jo je dal postaviti za urade državne uprave, po čemer je dobila tudi ime (gli Uffizi – pisarne), njegov sin Francesco I. pa si je zamislil, da bi spremenili funkcijo zgradbe, ki je bila za ministrstva prerazkošna. Iz nje je nastala galerija, del katere je tudi Corridoio Vasariano, Vasarijev hodnik, arhitekturna posebnost, ki jo je Cosimo I. naročil leta 1564 in je nastala v petih mesecih. Pobudo za samo Gallerio degli Autoritatti (Galerijo avtoportretov) je dal kardinal Leopold leta 1681 in jo pozneje namestil prav v Vasaeijev hodnik, ki povezuje Uffizi s palačo Pitti.